
Napisal: Armin Sijamić
V zadnjih tednih politični akterji iz Bosne in Hercegovine ter Srbije govorijo o tem, da je regija na prelomnici. Čeprav to govorijo iz različnih razlogov, imajo prav – nekatere stvari so do srži razgaljene.
Prvostopenjska sodba Sodišča Bosne in Hercegovine v primeru Milorada Dodika zaradi nespoštovanja odločitev visokega predstavnika je v kratkem času pokazala tisto, kar je jasno desetletja in kar so nekateri, posebej v Sarajevu in na Zahodu, zavračali videti – na območju nekdanje Jugoslavije obstajata dva politična tabora. Eden želi, da bi bil ta del Evrope prostor, kjer bogati avtokrati vodijo sprta plemena od bitke do „dogovora narodov“, drugi pa želi članstvo v Evropski uniji in Natu.
Po načelu, da „kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu“, Dodik poskuša „dokazati“, da sodišče nima pravice soditi. A četudi je tako, kot pravi Dodik, kar ni, je on in njegovi politični partnerji ustvarili to sodišče. Pred to sodišče je stopilo na tisoče državljanov Bosne in Hercegovine in sprejelo sodbo.
Vodja „srbskega sveta“ Aleksandar Vučić, ki se že leta predstavlja kot regionalni mirovnik, je podprl Dodika. Vučiću ni padlo na pamet, da bi rekel, da je treba spoštovati sodne odločbe, pravico pa je mogoče iskati na drugih instancah. To bi moral Vučić vedeti, saj pogosto poudarja, da je bil odličen študent prava.
Tuji vpliv
Nenad Stevandić, predsednik skupščine entitete, ki jo vodi Dodik, in s katerim bi se (ne)dela med agresijo na Bosno in Hercegovino morala ukvarjati sodišča, je dejal, da „v vsem, kar počne Republika Srpska, ni sama in osamljena, saj ima razumevanje Srbije, Madžarske in Hrvaške.“
Podporo institucijam države Bosne in Hercegovine so dale vse pomembne naslove na Zahodu: Združene države Amerike, Evropska unija, Francija, Nemčija, Združeno kraljestvo, Italija, Španija, Nato, Ovse...
Stav tistih, na katere se Stevandić opira, verjetno podpira Rusija, vsaj do trenutka, ko začnejo trgovati z Zahodom. V takšni izmenjavi je Kremelj „prodal“ Slobodana Miloševića. O tem, kako je Zahodu izročil „enega najbolj ciničnih politikov, s katerimi se je moral ukvarjati“, je ruski predsednik Boris Jelcin pisal v svoji knjigi „Polnočni dnevniki“, kjer je zatrdil, da je Milošević zagrešil zločine nad ne-Srbov in da je Kremelj branil Beograd samo zaradi interesov Moskve.
Na drugi strani se nahajajo države, ki so bile ideal tako Jelcinu, a mnogo let kasneje tudi Vladimirju Putinu in Dmitriju Medvedjevu kot predsednikoma in premieroma Rusije. Istim tem državam Zahoda so tudi balkanski politiki „prodajali“ svoje storitve, celo na škodo držav, iz katerih prihajajo.
Tisti, ki so resnično za evroatlantsko pot tega dela sveta, Zahodu poskušajo odpreti oči in od Washingtona ter Bruslja zahtevajo, da spremenijo politiko do Balkana.
Pogled iz Washingtona
Omenjeni naslovi z Zahoda so dali različne izjave o dogodkih v Bosni in Hercegovini in rekli, da bodo pomagali domačim institucijam pri delu, za katerega so plačane. Toda eden od teh komentarjev mednarodni javnosti je pokazal, kaj je dejanski vložek na balkanski politični sceni.
Drugi človek Senata, republikanec Chuck Grassley, eden najpomembnejših uradnikov Združenih držav, je dejal, da regiji grozi vojna, genocid, begunsko krizo... Grassley je dejal tudi, da se Dodiku pri rušenju države Bosne in Hercegovine pridružujejo tudi „separatisti med bosanskimi Hrvati“ in jim sporočil, da se to zanje ne bo dobro končalo.
Grassleyjeve pripombe so zavrnili nekateri iz osi, na katero se „razumevanje“ sklicuje Stevandić, toda številni dokazi govorijo, da je senator povedal resnico – vojna proti Bosni in Hercegovini traja desetletja in nacionalistične elite v Beogradu in Zagrebu skozi leta prilagajajo metode dela okoliščinam.
To se je videlo tudi pri oblikovanju aktualnega Sveta ministrov Bosne in Hercegovine, ko sta Dodik in predsednik HDZ Hrvaške Dragan Čović izbrala „muslimansko reprezentanco“. Diplomatko ofenzivo Zahoda proti Rusiji in njenim partnerjem v Evropi, zaradi agresije na Ukrajino, je dvojec preživel v „proevropski vladi“, ki Bosni in Hercegovini ni prinesla veliko. Preden se je oglasil ameriški državni sekretar Marco Rubio o stanju v Bosni in Hercegovini, je Dodik govoril o spremenjenih in zanj ugodnih okoliščinah v mednarodni politiki, njegovi partnerji iz Mostarja pa o „legitimnem predstavljanju“, o katerem pomenu in bistvu niti največji zagovorniki ne morejo povedati dveh smiselnih stavkov.
Senator Grassley je z pomembnega naslova orisal problem, ki ga ima Bosna in Hercegovina, in ameriški javnosti praktično pojasnil bistvo problema – institucije, ki jih nadzoruje nek etnični skupina. To, da bi sodba enemu človeku lahko privedla do novega genocida, govori, da je politični sistem Bosne in Hercegovine nakaraden. To je priznanje iz Washingtona, da je daytonski Ustav potekel.
Od Kosova do Bosne in Hercegovine
Če se politična matrica ponavlja po vsej regiji, potem je verjetno njen vir na enem naslovu. V zadnjih letih smo priča, da se v sklopu boja za „srbski svet“ dogajajo podobne vstaje. Kosovo, Črna Gora in Bosna in Hercegovina se nahajajo pod stalno grožnjo etničnih spopadov, pred zavračanjem poslušnosti političnih in policijskih organov, ki gledajo proti Beogradu, se dogajajo protesti, ki jih organizira oblast in cerkev, vse z zastavami Rusije in likom Vladimirja Putina.
Svet, ki ga Vučić ustvarja, odkar je prevzel oblast v Beogradu, je prostor nekdanje Jugoslavije pripeljal na rob izrednega stanja. Čeprav na primer Boris Tadić ni obupoval od velikosrbskih idej, ni grozil z nasiljem. Vendar pa Vučić ima podporo večjega dela Zahoda, ker naj bi ohranjal mir.
Toda praktično on dela od Balkana njegovo najslabšo različico, prostor ujetih institucij, sodišča, ki bodo selektivno sodila, prostor, kjer korupcija cveti do te mere, da ubija naključne mimoidoče, kar se je pokazalo pri padu nadstrešnice na železniški postaji v Novem Sadu.
Protesti proti ujeti državi trajajo mesece in bi lahko dosegli prelomno točko med tem vikendom, kar govori o tem, da je tudi velikemu številu prebivalcev Srbije dovolj Potemkinovih vasi v režiji Vučića. Majhen odziv na Dodikove shode to kaže tudi na drugi strani Drine, in to ne le zato, ker je prebivalstvo pobegnilo iz Bosne in Hercegovine v času vladavine „domoljubov“.
Lažno prikazovanje resničnosti s strani Vučića smo videli tudi v preteklih dneh. Najprej je šel v Banja Luko, da bi Dodiku dal podporo, nato ga je povabil v Srbijo, da bi nagovoril tamkajšnjo skupščino, ki naj bi razpravljala o Bosni in Hercegovini, na koncu pa ga je javno prosil, naj ne prihaja. Vmes je Dodik žalil tiste, ki protestirajo v Srbiji, in se pridružil Vučiću v obtožbah, da so študenti tuji plačanci. To je čudna obtožba s strani tistih, ki svoje proračune vlad ustvarjajo z zadolževanjem pri tujcih in ki jim v zameno za podporo ponujajo zemljišča, reke, rudnike...
Spremembe, ki se dogajajo na Zahodu, morajo zajeti tudi Balkan, vsaj posledično. Sarajevo, Podgorica in Priština so dobili priložnost, da svoje stališče še enkrat predstavijo in zahtevajo angažma Zahoda v tem delu sveta na drugih osnovah. Občasno gašenje požarov z mednarodnimi vojaškimi silami je grozna politika, podilaženje avtokratom in politikom, ki ta del Evrope vidijo kot prostor, kjer evropske norme ne veljajo, pa je vnaprej vpisani poraz. To nas uči zgodovina.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija

Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci sabotirali Američane, nov poskus konec junija



























