ČOVIĆ BREZ USMILJENJA Kako so Ademoviću tisti, ki so ga pripeljali na funkcijo, pripravili politični pekel

Zgodila se je tudi zadnja rotacija sedanje oblasti v predsedovanju Doma narodov Parlamentarne skupščine BiH, vlogo je prevzel Dragan Čović, vodja HDZ, ki je takoj napovedal "odblokado" in pospešitev dela zakonodajnega procesa.

Mandat prejšnjega predsedujočega, Kemala Ademovića, je ostal zaznamovan s politično občutljivimi okoliščinami znotraj Kolegija, v katerih se Ademović ni znašel. Čeprav so blokade povzročali predvsem delegati HDZ in SNSD, se bo v tem primeru pokazalo, da 'rdeče črte' Ademovića niso obrodile sadu.

Vsi so jih zlahka preskakovali Čović, Špirić in ekipa.

Prav tu nastaja ključna točka spora, ali so obstoječi odnosi rezultat jasne volje klubov ali kombinacije političnih dogovorov, ki so presegli notranje usklajevanje.

Verjetno je slednje, še posebej če vemo, da je bil Kemal Ademović izvoljen v Kolegij Doma narodov potem, ko je sam sebe predlagal, kljub dejstvu, da ni bil izbor Kluba Bošnjakov.

Na koncu so ga izvolili delegati HDZ in SNSD, tisti, zaradi katerih blokad bo predsedovanje Ademovića postalo zelo neprijetno. Tako bo Čović danes priznal, da so se zmotili, ko so izvolili bošnjaškega predstavnika v Kolegij. A za kesanje je prepozno.

Tako kot je prepozno, da bi Trojka (NiP, Naša stranka in SDP) postala cenjen del ekipe, ki sestavlja oblast v Bosni in Hercegovini. In Ademović je ogledalo takšne oblasti. Od napovedanih kompromisov do popolne blokade. A pomembno je povedati, da so blokade nastopile šele, ko je servilna Trojka dostavila tisto, kar sta si HDZ in SNSD zaželela. Od botrove stavbe, varnostnega sektorja, najpomembnejših institucij.

In prav zato kritiki procesa izbire Ademovića v Kolegij poudarjajo, da ta ni bil rezultat soglasnega političnega konsenza znotraj Kluba Bošnjakov, temveč izid zapletenih parlamentarnih kombinacij, v katerih sta imeli pomembno vlogo prav HDZ in SNSD.

Po drugi strani je formalno-pravno izbira potekala skozi poslovniške mehanizme, ki veljajo v Domu narodov, kar dodatno odpira prostor za različne interpretacije legitimnosti.

In prav zaradi tega razkoraka med formalnim postopkom in politično percepcijo je bil Kolegij Doma narodov v preteklem obdobju pogosto predmet blokad, pomanjkanja kvoruma in medsebojnih obtožb političnih akterjev ter popolnega neznanja Ademovića.

Napoved Dragana Čovića o "odblokadi" in filtriranju dnevnega reda skozi dogovor "spornega in nespornega" dela gradiva je mogoče razumeti prav kot kritiko Ademoviću bolj kot poskus, da bi delo Doma narodov uvedli v operativnejši okvir.

Vendar pa hkrati ostaja odprto vprašanje, ali se s tem rešuje bistveni problem ali le tehnično upravlja s posledicami političnih blokad, ki izhajajo iz globljih nesoglasij znotraj in med klubi oziroma strankami, ki sestavljajo oblast. A ne bi smeli dvomiti, da bo Čović tudi tokrat zmagovalec v preigravanju.

Ademović je nekdanji član NiP, tako je bil tudi izvoljen v Kolegij, zdaj pa je predsednik Rdečih črt, stranke, ki je šele ustanovljena, zato je jasno, da bi se kriza lahko poglobila tudi skozi to dimenzijo.

Navsezadnje je Ademovićev mandat pokazal, kako težko je opravljati funkcijo v Kolegiju brez trdne politične opore znotraj lastnega kluba. Njegova vloga je ostala med formalno legitimnostjo in politično spornostjo, kar ga je naredilo za eno najbolj spornih predsedovanj v novejši praksi Doma narodov.