Od Kovačevića do Čapljine: Kontinuitet političnih pritiskov in Čovićevi 'nemiri na jugu'

V političnem okolju, ki že leta deluje na robu institucionalne stabilnosti, simboli nikoli niso le simboli. So sporočila, preizkusi moči in pogosto uvod v širše politične procese.

Ne tako dolgo nazaj, v času razprav o sodbi „Kovačević proti BiH“, je politika Dragana Čovića zagrozila z „nemiri na jugu“. To ni bila le nepremišljena izjava, temveč oblika političnega pritiska, ki se v BiH prepogosto izkaže za učinkovito orodje.

Vendar takšne metode uporabljajo izključno nasprotniki države Bosne in Hercegovine, medtem ko se probosanske sile zatekajo k metodi kompromisa, vendar skoraj vedno na škodo najštevilčnejšega naroda.

Tako so po 'grožnjah z nemiri na jugu' sledili politični dogovori, mednarodna pogajanja in na koncu rešitve, ki so se v precejšnji meri ujemale z znano HDZ-jevo matrico etnoteritorialnega preurejanja države.

Čović in njegov politični krog so iz tega procesa izšli dodatno okrepljeni, trdno pozicionirani v oblasti in z jasnim občutkom, da se politični kapital v BiH ne izgublja, ampak se le prerazporeja skozi krizne cikle.

Zdaj se ponovno približuje obdobje politične dinamike, ki se tradicionalno uporablja za odpiranje „velikih vprašanj“.

V tem kontekstu se vse pogosteje ustvarja vtis, da mednarodni akterji pod krinko „ohranjanja stabilnosti“ vstopajo v procese, ki dolgoročno cementirajo obstoječe etnične politične delitve, namesto da bi jih presegali.

Takšna politika, že videna v prejšnjih fazah evropskih sodb in pogajanj, pušča prostor za nove notranje napetosti.

Vendar politični pritiski danes ne prihajajo le skozi formalna pogajanja. Vse pogosteje se manifestirajo skozi lokalne incidente in simbolične poteze, ki dvigujejo napetosti v javnosti.

Zadnji takšen je bil zabeležen v Čapljini. Odstranjene so bile zastave BiH, in razen Demokratske fronte se nihče ni oglasil. Posebej poudarjam, da Trojka molči.

Spomnili se bomo tudi primera v Širokem Brijegu, kjer je bilo delovanje Sanina Muse in njegov javni performans predstavljen kot boj za verske pravice, čeprav se je odvijal v okolju, ki je demografsko skoraj popolnoma homogeno.

Po uradnih podatkih iz popisa leta 2013 v tem mestu živi le simbolično število muslimanov, kar dodatno odpira vprašanje dejanskega namena in političnega konteksta takšnih dejavnosti.

Ko takšne dogodke postavimo v širši regionalni okvir, se zlahka vklopijo v narative, ki že obstajajo v političnem diskurzu, vključno s tistimi, ki Bošnjake poskušajo predstaviti skozi prizmo varnostnega problema, kar se pogosto odraža tudi v retoriki Milorada Dodika o „radikalizaciji“.

Islamska skupnost je v tem primeru reagirala odmerjeno in pozvala k umiritvi napetosti, s čimer je, vsaj institucionalno, znižala raven potencialne politične eskalacije.

Toda, ko se je vse močneje začelo zagovarjati neko sproščanje odnosov, so na sceni vse močnejši pritiski HDZ.

Prikazan je bil prav v odstranitvi zastav Bosne in Hercegovine v Čapljini. To dejanje, ne glede na to, kako ga lokalni akterji opravičujejo, je bilo v javnosti dojeto kot močno politično sporočilo.

V državi, kjer je državna zastava že sama po sebi predmet političnih interpretacij, njeno odstranjevanje ni mogoče obravnavati kot administrativno podrobnost, temveč kot simbolično dejanje z jasnimi implikacijami.

V kombinaciji z drugimi incidenti takšne poteze prispevajo k vzdušju, v katerem se država ne gradi kot skupni prostor, ampak se nenehno izpodbija njena vidljivost in prisotnost na terenu. Prav tu se odpira prostor za politične akterje, ki kriz ne doživljajo kot problem, temveč kot instrument.

Zato tudi prihajajočih političnih mesecev ne smemo obravnavati kot rutinski cikel pogajanj in pričakovanja volitev. So potencialni okvir za novo fazo institucionalnega preverjanja BiH, v kateri se bo, ponovno, odločalo o tem, kdo definira pravila igre in kdo le reagira nanje.

Če takšne procese ponovno dočakamo nepripravljeni, rezultat ne bo politično presenečenje, temveč ponavljanje dobro znanega vzorca, v katerem se odločitve sprejemajo zunaj države, posledice pa ostajajo znotraj nje.

In to v političnem smislu ni spregled. To je kontinuiteta.