Ustavimo nevihto slabega narativa: Če je Zidane Francoz in ne Alžirec, potem je tudi Lukić Bosanec v dresu BiH in ne Srb!

Davno je bil 12. julij 1998, ko se je Francija povzpela na vrh sveta, kot da je to naravni red stvari, in ne eden tistih dni, ko se žoga odloči ubogati le ene. V Parizu je takrat Zinedine Zidane, hladen kot matematika in natančen kot sodba, dvakrat podpisal finale.

Krog prej, proti Ćirini Hrvaški, se je Lilian Thuram, človek, ki mu je bil gol tako prej kot potem nedosegljiv, odločil, da bo izjema, ki boli, dvakrat je ohladil Vatrene in zaprl vrata presenečenju, ki je že imelo obliko čudeža.

In takrat, zanimivo, nihče ni čutil potrebe, da bi pisal epske rodoslovje vsake podaje. Nihče ni štel izvorov, krvnih zrnc in celin v nogah. Ni bilo narativa tipa: "Normanec je asistiral Alžircu, ki je podal potomcu Guadeloupa, pa je Francija dala gol." Ne, ker je bil to nogomet, ne administracija identitete.

Enako je bilo s Hrvaško in Thuramom. Nihče ni delal geografske forenzike nad njegovimi goli. Ni se iskalo "od kod je pravzaprav", ampak se je gledalo, kaj je naredil na igrišču. Pika.

Francoska reprezentanca ima danes celo galerijo igralcev izvorno izven Francije, a dres vse to pogoltne. Tam ni opomb pod vsako podajo. Obstaja le ena beseda Francija. In ena misija reprezentanca.

In potem, kot da nekje preneha normalna logika športa in se začne lokalna posebna različica resničnosti, pridemo do Bosne in Hercegovine.

V tem kontekstu je še posebej nevarno in skoraj karikaturalno dovoliti, da narativi, ki jih pogosto ustvarjajo hegemonizmi iz Zagreba in Beograda, dobijo prostor na probosanski medijski sceni, ne glede na to, kako so zapakirani v "analitiko" ali kako klikabilno izgledajo. Kajti tisto, kar se začne kot nedolžna interpretacija, zelo hitro postane okvir, skozi katerega se vztrajno poskuša razložiti tisto, kar je pravzaprav preprosto, ekipa, ki igra pod eno zastavo. Če se ta okvir ne zavrže pravočasno, postane zamenjava za resničnost, resničnost pa začne spominjati na tujo zgodbo o nas.

Tukaj se, celo tri desetletja po Zidaneu in Thuramu, še vedno išče dodatno razlago vsakega gola, vsake podaje, vsakega stika z žogo. Kot da je igrišče laboratorij, igralci pa vzorci, ki jih je treba označiti, preden jih smemo priznati kot del iste ekipe.

Isti tisti nogomet, ki v Parizu, Barceloni ali Madridu pripada vsem in nikomur posebej, se tukaj razstavlja na sestavne dele, tako da je treba vsako podajo etnično podpisati, vsako žogo rodoslovno razložiti, vsak gol razložiti, kot da ni rezultat igre, ampak politične analize.

In najbolj absurdno je, da to ne prihaja iz slačilnice. Ne z igrišča, ampak iz komentarjev, narativa. Kot da se je nekdo odločil, da je nemogoče sprejeti preprosto dejstvo, da enajst ljudi v istem dresu predstavlja eno državo, ne pa tri tabele, ne dve entiteti, ne neskončne opombe identitete.

Pa se potem tudi gol Jove Lukića ne gleda kot gol reprezentance, ampak kot priložnost za jezikovno in etnično seciranje. Kot da žoga ni končala v mreži, ampak v razpravi. Kot da je pomembneje "kdo je kaj" kot "kaj se je zgodilo".

In v istem svetu Lamine Yamal igra za Španijo, govori špansko in nikomur ne pade na pamet, da bi vsak njegov gib spreminjal v družinsko drevo čez tri celine. Če bi igral za Bosno in Hercegovino, bi pisali, da je njegov dribling v desno od očeta Maročana, v levo pa od matere iz Ekvatorialne Gvineje. V Španiji tega nihče niti ne pomisli, ker bi sicer nogomet prenehal biti igra in postal genealogija s stadioni.

V Bosni in Hercegovini pa gre vse prepogosto v obratnem vrstnem redu: najprej se išče pripadnost, šele nato prizna dosežek. Kot da je identiteta rezultat, ne pa okvir. Kot da je treba dokazati pravico do gola, preden se gol prizna.

In tu nekje leži problem, ne v igralcih, ampak v potrebi, da se tudi tisto, kar je najpreprostejše, spremeni v zapleteno konstrukcijo delitev. Kot da je nenehno treba dokazovati, da skupni dres pravzaprav ni skupen.

Čas je, da se ta narativ neha hraniti sam s seboj.

Kajti žoga, za razliko od politike in komentarjev, nikoli ne dela razlik. Samo gre v gol ali pa ne. In vse ostalo, vse te etikete, dodatki, razlage in pripadnosti, ostanejo zunaj igrišča, v onesnaženem prostoru med okupatorskimi željami in slabo patriotsko defenzivo v medijskem prostoru.

In zato bi morali tudi športni komentatorji, analitiki, pa tudi nekdanji igralci končno prevzeti odgovornost za jezik, ki ga uporabljajo, da bi reprezentant Bosne in Hercegovine bil prav to Bosanski in Hercegovski v dresu reprezentance. In ko ta sveti dres sleče, je lahko karkoli osebno odloči, da je. Brez potrebe, da ga kdorkoli, v tujem imenu in po tujem interesu, zvede na opombo v nečijem narativu.