BiH na mizi velikih sil, domači akterji pa še vedno mislijo, da vodijo igro, čeprav so Bećirovićeva jamstva že zdavnaj potekla!

Razprava v Domu lordov Parlamenta Združenega kraljestva o Bosni in Hercegovini nedvomno zasluži pozornost. Ni majhna stvar, ko nekdanji generali Nata, diplomati, ministri in parlamentarci skoraj soglasno opozarjajo, da se Bosna in Hercegovina sooča z najresnejšo politično krizo po koncu vojne.

Sporočila, ki so se slišala v Londonu, niso nova. Opozorila o secesionističnih politikah, ruskem vplivu, šibkosti državnih institucij in pomanjkanju enotnega mednarodnega odziva so prisotna že leta. Novost je morda le intenziteta, s katero se o tem govori.

Baronica Arminka Helić je odkrito opozorila na projekt razgradnje državnih institucij in nevarnost destabilizacije celotne regije. Nekdanji generalni sekretar Nata George Robertson je spomnil, da je Balkan večkrat pokazal, kako lahko lokalne krize prerastejo v evropske.

Torej, vse že videno in slišano.

Stuart Peach, ki je leta opravljal funkcijo posebnega odposlanca Velike Britanije za Zahodni Balkan, je govoril že leta 2021 o etničnih napetostih in ruskem vplivu, vendar brez vidnih rezultatov, ki bi pokazali, da je njegov mandat prinesel pomembnejši politični premik na terenu.

Vse to so resna opozorila. Vendar je enako pomembno postaviti vprašanje, zakaj se danes izgovarjajo s takšno intenziteto.

Svet se nahaja sredi največjega geopolitičnega preoblikovanja po koncu hladne vojne. Vojna v Ukrajini, spopadi na Bližnjem vzhodu, zaostrovanje odnosov med Zahodom, Rusijo in Kitajsko ter naraščajoča negotovost znotraj same Evropske unije so privedli do tega, da se Zahodni Balkan ponovno pojavlja na radarju velikih sil.

V takšnih okoliščinah Bosna in Hercegovina zlahka postane prostor, kjer se lomijo širši geopolitični interesi. Zato ni težko dobiti vtisa, da se v zadnjih mesecih vse bolj govori o varnostnih grožnjah, morebitnih spopadih in potrebi po vojaških jamstvih. Tista prejšnja, ki jih je prinašal Denis Bećirović, so potekla!

Hkrati mednarodna skupnost pošilja protislovna sporočila. Medtem ko britanski parlamentarci opozarjajo na nevarnosti, Svet za izvajanje miru (PIC) ne uspe doseči soglasja niti o vprašanju prihodnjega visokega predstavnika. V trenutku, ko se govori o največji krizi po Daytonskem sporazumu, mednarodni akterji kažejo lastne delitve.

To odpira legitimno vprašanje, ali je Bosna in Hercegovina res prednostna naloga mednarodne politike ali se njena kriza uporablja kot argument v širših globalnih tekmovanjih?

Seveda največja odgovornost za stanje v državi ostaja na domačih političnih akterjih. Oni so tisti, ki blokirajo institucije, proizvajajo politične spopade in leta ne ponujajo rešitev za težave državljanov. Vendar niso oni tisti, ki odločajo o imenovanju visokega predstavnika, sestavi PIC-a ali strateških odnosih velikih sil.

Zato je pomembno razlikovati notranje politične probleme od geopolitičnih procesov, ki se odvijajo nad Bosno in Hercegovino.

Posebej skrbi dejstvo, da se v javnem prostoru vse pogosteje vsiljuje logika opredeljevanja. Kot da se od Bosne in Hercegovine pričakuje, da bo del nečije sfere vpliva ali instrument v obračunu velikih sil. Zgodovina te države kaže, kako nevarne so lahko takšne delitve. Vendar aktualni politični akterji tega očitno nočejo videti ali preprosto niso sposobni tega storiti.

Zato bi bil najmodrejši odgovor bosansko-hercegovske politike ta, da ob ohranjanju evropske poti in mednarodnih obveznosti prepreči spreminjanje države v poligon za geopolitična tekmovanja, če že nismo zamudili.

Bosna in Hercegovina danes potrebuje stabilnost, funkcionalnost institucij in gospodarski razvoj veliko bolj kot sodelovanje v globalnih interesnih spopadih.

Sporočila iz Londona je treba resno poslušati, a tudi skrbno analizirati. Kajti med upravičenimi opozorili na politično krizo in poskusi velikih sil, da demonstrirajo lasten vpliv, je včasih zelo tanka meja.

V času, ko se svet vse bolj deli na bloke, Bosna in Hercegovina ne bi smela postati ničiji geopolitični trofej. Njena moč mora biti v ohranjanju miru, notranjem dialogu in čim večji nevtralnosti, kjer bodo na prvo mesto postavljeni interesi države BiH, ne pa tujih sil, ne glede na to, katere so.