Starši otrok, ubitih na Kapiji, umirajo brez doživete pravde, zločinec Đukić v Srbiji svoboden človek

Medtem ko obeležujejo 30 let od zločina na tuzlanski Kapiji, so starši ubitih otrok, pa tudi ranjeni maja 1995, izgubili vsako upanje v pravico in kaznovanje odgovornih. Detektor je ponovno govoril s starši in ranjenimi, ki so spregovorili za TV oddajo pred sedmimi leti. Edina sprememba, ki jo od takrat vidijo, je, da nekaterih staršev ni več med živimi.

Vsako uro vsakega dne v zadnjih 30 letih je za Dina Kalesića enako.

»Vemo, s čim ležemo, s čim se prebujamo,« pravi oče Sandra, najmlajše žrtve, ubite na tuzlanski Kapiji.

»Najhujša stvar, ki se človeku lahko zgodi, je, da svoje otroke položi v zemljo. Tega ne želiš niti največjemu sovražniku in težko se s čustvene plati kaj spremeni,« pravi Dino.

Nekaterih staršev ni več, udeležencev filma, ki ste ga delali, dodaja Dino, medtem ko se pogovarjava na istem mestu, kjer je pred sedmimi leti govoril o svojih spominih na dan, ko je izgubil dvoinpolletnega sina Sandra.

»Ljudje odhajajo, ne da bi dočakali, da se v celoti zadosti pravici,« dodaja Dino.

Dva starša, ki ju je Detektor snemal v TV oddaji leta 2018, sta od takrat umrla, medtem ko sojenje Novaku Đukiću – na katerem bi se potrdila obsodilna sodba iz Bosne in Hercegovine za granatiranje Kapije – v Srbiji sploh nikoli ni začelo.

Nič se ne spreminja, je razočaran Dino.

»Mi smo potegnili črto. Ne pričakujemo, da bi lahko prišlo do ponovljenega sojenja in da bi Novaka Đukića pripeljali pred roko pravice. To je del političnega trgovanja med dvema državama in na tem se je intenzivno delalo, kajti če ne bi, se gotovo ne bi zgodilo, da edini obsojeni za pokol na Kapiji hladnokrvno zapusti naše zapore in se sprehodi čez naše državne meje ter odide v drugo državo. Mislim, da je to edinstven primer na svetu,« je jasen Dino.

Za zločin na Kapiji je Novak Đukić pred Sodiščem BiH spoznan za krivega, da je kot poveljnik Taktične skupine »Ozren« VRS 25. maja 1995 ukazal artilerijskemu vodu, da s topovi granatira mesto Tuzla, zaradi česar je prišlo do pokola na Kapiji, ko je bilo ubitih več kot 70 oseb.

Februarja 2014 je bil izpuščen iz zapora, potem ko je Ustavno sodišče BiH – zaradi napačne uporabe zakona – razveljavilo sodbo, s katero je bil obsojen na 25 let zapora. Sodišče BiH je Đukiću junija 2014 znižalo kazen na 20 let, njegov zagovornik pa je nekaj dni kasneje obvestil sodišče, da se obsojeni zdravi v Srbiji.

Tiralica za Đukićem je bila razpisana oktobra 2014, ker se ni odzval vabilu za prestajanje kazni, nakar je bilo od Srbije zahtevano prevzetje sodbe.

Višje sodišče v Beogradu je oktobra 2021 izdalo nalog za novo izvedenstvo o procesni sposobnosti Novaka Đukića.

»To je le nadaljevanje farse. Sámo izvedenstvo o Đukićevem zdravstvenem stanju je farsa. Tudi ko je ležal na prestajanju kazni, je več časa preživel v zdravstvenih ustanovah kot v celici. Od začetka je to farsa,« pravi Dino.

Njegov sin Sandro je imel dve leti in pol, ko ga je zadel šrapnel granate, ki je 25. maja 1995 padla na tuzlanski trg, poln ljudi.

»Ko sem videl, da je moj Sandro zadet, sem ga prijel, ga umaknil, vedno se pričakuje, da gredo granate v paru. Nisem vedel, da je zadet, in potem sem videl, da ima kri na predelu srca,« se je prej za Detektor spomnil Sandrovega ranjenja in poti v bolnišnico.

»Zgoraj, ko smo prišli do vhodnih vrat že v klinični center, sem začutil, da mi je Sandro umrl v naročju. Seveda, ko smo vstopili notri, smo tekli na sprejem, da bi poskusili. In to je zgodba o 25.,« je povedal Dino.

Upanje v pravico in pravosodje BiH je izgubil tudi Admir Ikinić, ki je bil 25. maja 1995 kot osemnajstletnik ranjen na Kapiji.

»Jaz sem zaradi Đukića in takih doživel dva posttravmatska stresa. Bil sem v bolnišnici, ležal sedem-osem mesecev. Ne vem, kaj se on zdravi že deset let. In njegova biološka ura tiktaka, vse je do pravosodja in do odnosov med Bosno in Hercegovino ter Srbijo,« pravi Admir.

On je skupaj z nekaj ranjenimi tožil Republiko Srbsko in njeno nekdanjo vojsko za odškodnino, vendar so jih leto za letom, eno sodišče za drugim, zavračali, vse do končne odločitve leta 2020.

»Zavrnilo nas je najprej Kantonalno sodišče v Tuzli, nato Vrhovno sodišče Federacije, na koncu pa še Ustavno sodišče BiH. Obrazložitev za zavrnitve je bila, da smo s tožbami zamudili. Nimam kaj drugega reči, razen sramota,« pravi Admir.

Njegova zgodba in zgodbe drugih staršev, posnete v oddaji Detektorja, se danes predvajajo v Spominskem centru Kapija v Tuzli. Dino pravi, da se veseli, da bodo kmalu učenci višjih razredov osnovne in srednje šole enkrat letno obiskovali ta spominski center in se učili o preteklosti.

»Spominski center je kraj, kjer je treba ohraniti spomin na Kapijo, ki naj narodom desetletja pripoveduje, kaj se je zgodilo v Tuzli,« pravi Dino.