Sodba, ki se ne izvrši, ni sodba za storilca kaznivega dejanja, ampak za državo, v imenu katere je bila izrečena

Za NAP piše: Sifet Kukuruz, pravni strokovnjak

Po tem, ko je Sodišče BiH izreklo sodbo Miloradu Dodiku, s katero mu je bila izrečena zaporna kazen v trajanju enega leta in varnostni ukrep prepovedi opravljanja funkcije predsednika Republike Srbske v trajanju šestih let, ter po tem, ko je Sodišče BiH javno pojasnilo, da pravne posledice sodbe nastopijo samodejno, torej po sili zakona, in da po pravnomočnosti sodbe obsojenec Milorad Dodik ne more opravljati funkcije predsednika SNSD-ja, so si državljani mislili, da je v BiH končno zagotovljena vladavina prava in vzpostavljena pravna država.

Vendar je zelo hitro sledilo boleče streznjenje.

Po sprejetju sodbe, ali natančneje, po tem, ko je postala pravnomočna in izvršljiva, so nastopili pravi problemi. Faza izvršitve sodbe je pokazala, da je vladavina prava še vedno nedosegljiv ideal v BiH. Ne more biti nikakršnega dvoma, da so sodne sodbe eden od pokazateljev vladavine prava, vendar je resničen preizkus za vladavino prava izvršitev sodb. Sodbe, ki se ne izvršujejo, niso le brez vrednosti, ampak so kot takšne celo škodljive.

Samo po sebi se postavlja vprašanje, kako je mogoče, da obstaja pravnomočna in izvršljiva sodba, a se ta ne izvršuje, oziroma se izvršuje delno? Kot je znano, je Milorad Dodik priznal sodbo Sodišča BiH tako, da je izrečeno zaporno kazen odkupil z denarnim zneskom 36.500 KM. Vplačilo tega denarnega zneska potrjuje, da je del sodbe izvršen, del pa ne, in vprašanje je, ali se bo sploh zgodilo.

V kontekstu navedenega se postavlja vprašanje, ali je mogoče sodbo pravno izvrševati delno in ali delno izvrševanje sodbe dejansko predstavlja njeno zanikanje? Ali trenutno stanje pomeni, da je sodba le tisto, kar sprejme in s čimer se strinja storilec kaznivega dejanja, ali je sodba tisto, kar je presodilo Sodišče BiH? Glede na to, da je Sodišče BiH javno pojasnilo, da se pravnomočna in izvršljiva sodba nanaša tudi na nemožnost, da Milorad Dodik opravlja funkcijo predsednika SNSD-ja, se postavlja vprašanje, kje je problem, ali natančneje, kdo je problem in zaradi koga ali česa se pravnomočna in izvršljiva sodba Sodišča BiH ne izvršuje? Kdo in na kakšni podlagi ima pravico, da v nasprotju z zakonom dogovarja ali pristaja na neizvršitev sodbe?

Ne glede na številne spletke, nespretne izgovore in poskuse relativiziranja problema, ostaja dejstvo, ki ga nič ne more zabrisati ali prikriti, in sicer, da pravnomočna in izvršljiva sodba obstaja, da jo je izdalo Sodišče BiH v imenu države Bosne in Hercegovine in da ta sodba do danes ni bila izvršena. To je realnost, vse ostalo so izgovori. Neizvršitev sodbe pa ni in ne sme postati politično vprašanje, to je izvršitev kaznivega dejanja. Kazenski zakonik BiH je glede tega jasen: tisti, ki ne izvrši pravnomočne sodne odločbe, ki jo je bil dolžan izvršiti, kazensko odgovarja. Zato je povsem logično in zakonito, da se zaradi neizvršitve pravnomočne in izvršljive sodne sodbe vloži ovadba pri Tožilstvu BiH. V takšnih okoliščinah, ko je povsem jasno, da je bilo storjeno kaznivo dejanje z neizvršitvijo pravnomočne in izvršljive sodne sodbe, ovadba ni pritisk, ni napad in ni politizacija, to je pravilna uporaba zakona.

Tožilstvo BiH je državni organ, ki ščiti in izvaja odločbe države BiH in ima pristojnost, kar pomeni odgovornost, da izvaja preiskave, preganja in privede pred sodišče storilce kaznivih dejanj, za katera je pristojno soditi Sodišče Bosne in Hercegovine. V konkretnem primeru je prav Sodišče BiH pravnomočno sodilo, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. V zvezi s tem se z neizvršitvijo pravnomočne in izvršljive sodbe za kaznivo dejanje izvrši novo kaznivo dejanje. Tožilstvo BiH ima o tem spoznanja, razpolaga pa tudi z mehanizmi za pregon storilcev kaznivega dejanja. Vprašanje je le, zakaj Tožilstvo nima volje opravljati dela iz svoje pristojnosti? Če Tožilstvo BiH nima volje opravljati svojega dela, potem obstajajo institucije in subjekti, ki imajo obveznost od Tožilstva to zahtevati, v primeru ignorantskega odnosa pa naložiti samemu Tožilstvu storitev kaznivega dejanja, saj Kazenski zakonik BiH določa, da poleg neizvršitve sodne sodbe kaznivo dejanje stori tudi tisti, ki preprečuje ali na drug način onemogoča njeno izvršitev.

Ovadba je spoštovanje zakona v državi, ki trdi, da je pravna, nepodajanje ovadbe ali neuporaba mehanizmov, s katerimi se lahko zagotovi izvršitev sodbe, pa je prav tako kršitev zakona. Tožilstvo BiH nima pravice, da se obnaša, kot da problem ne obstaja, dolžno je ovadbo vzeti v obdelavo, preveriti njeno utemeljenost in o tem obvestiti podnositelja ovadbe. Vse drugo bi pomenilo ne le sostorilstvo pri institucionalni blokadi, ampak tudi sostorilstvo pri izvršitvi kaznivega dejanja.

Prav uradni odnos Tožilstva bi dal jasen odgovor na ključno vprašanje ali dilemo, ki se mesece v javnosti umetno vsiljuje, ali je sodba Sodišča BiH nejasna ali se je zavestno ne izvršuje zaradi političnega konteksta in odločitve OHR-ja o ustavitvi financiranja SNSD-ja? Tretje možnosti ni.

Nič manj pomembno dejstvo, na katero je treba opozoriti, je, da je Sodišče BiH odgovorno za izvršitev pravnomočne in izvršljive sodbe, ki jo je izdalo. Sodišče se ne more ustaviti pri izdaji sodbe. Tako kot sodba zavezuje tistega, na kogar se nanaša, zavezuje tudi Sodišče, ki jo je izdalo. Če se sodba prostovoljno ne izvršuje, je Sodišče BiH po zakonu dolžno sprejeti ukrepe za njeno prisilno izvršitev. Če Sodišče ne bo zagotovilo izvršitve sodbe, potem je ne bi smelo niti izdati, saj brez izvršitve sodba ni le „mrtvo črka na papirju“, ampak je hkrati odprt napad na vladavino prava. Takšno „mrtvo črka na papirju“ lahko državo BiH pripelje v smrt.

Sodnica Sodišča BiH Sena Uzunović je v svojem dopisu, naslovljenem na CIK BiH, javno opozorila, da je sodba, ki jo je izdala, jasna, s čimer je sama potrdila, da ni problem v sodbi. Zato, če problem ni v sodbi, je treba postaviti vprašanje, v čem ali v kom je potem problem? Vendar bi poleg pojasnila pravnih posledic sodbe, postopajoča sodnica Sena Uzunović morala pojasniti, zakaj je sodbo dostavila CIK BiH, ne pa tudi registracijskemu sodišču v Banja Luki, ki edino lahko izvrši izbris Milorada Dodika iz registra političnih organizacij kot osebe, pooblaščene za zastopanje SNSD-ja. Prav tako Sena Uzunović dolguje odgovor tudi na vprašanje, ali je od pristojnega registracijskega sodišča uradno zahtevala informacijo, ali so bile pravne posledice sodbe izvedene in če niso, iz katerih razlogov to ni bilo storjeno.

Če sodba obstaja in če je jasna, a je nihče ne izvršuje, potem problem ni v pravu, ampak v ustavni lojalnosti in pogumu institucij BiH, da izvršijo lastne odločbe. Če se bo institucionalna tišina nadaljevala in če se ne bodo uporabili vsi zakonski mehanizmi, ki so na voljo, potem je jasno, da institucije sistema sledijo poti Milorada Dodika, ne pa vladavine prava. V tem primeru ne gre več sploh za eno sodbo, gre za to, ali v Bosni in Hercegovini zakon velja za vse ali samo za tiste, ki nimajo politične zaščite. V konkretnem primeru je ključno vprašanje ugotoviti, kakšna in čigava zaščita gre, ali gre za zaščito samo domačih ali gre tudi za mednarodne institucije, formalno utelešene v OHR-ju? Ali obsojenega Milorada Dodika poleg domačih institucij ščiti tudi Christian Schmidt, ki je sprejel odločitev o ustavitvi financiranja SNSD-ja in Združene srbske. Na to vprašanje bi moral in moral odgovoriti sam Schmidt, če bo našel prosti čas od skoraj vsakodnevnih srečanj na Hrvaškem s zagovorniki tretjega entiteta. Le institucije sistema BiH ga morajo o tem javno, jasno in glasno vprašati: Ali s svojo odločitvijo ščiti Milorada Dodika in razveljavlja vladavino prava v BiH ali pa le simulira konflikt z Dodikom, medtem ko z njim za zastorom sklepa nek nov aranžma?

Glede na to, da obstaja pravnomočna in izvršljiva sodba Sodišča BiH, ki ni izpodbijana, ni razveljavljena in ni suspendirana, je treba vztrajati pri odgovoru, zakaj pristojne institucije ne zagotovijo njenega izvršenja? Neizvršitev sodbe ni tehnični problem, ni proceduralna napaka in ni pravna dilema. Gre za odprto kršitev zakona. Vprašanje je le, kdo vse pri tem sodeluje: tisti, ki zavrača izvršitev sodbe, a je dolžan sprejeti ukrepe za njeno izvršitev, Sodišče BiH, ki zavrača sprožitev mehanizmov njene prisilne izvršitve, čeprav mu je to zakonska obveznost in ki ni dostavilo sodbe registracijskemu sodišču v Banja Luki, Tožilstvo BiH, ki ne želi sprožiti postopka ugotavljanja izvršitve novega kaznivega dejanja, ki se kaže v neizvršitvi pravnomočne in izvršljive sodne sodbe, CIK BiH, ki ni želel uporabiti pravnega sredstva zoper sklep Osnovnega sodišča v Banja Luki, Urad disciplinskega tožilca, ki na podlagi javno dostopnih informacij, ki so znana dejstva, ne želi sprožiti postopka ugotavljanja odgovornosti zaradi neizvršitve sodne sodbe, registracijsko sodišče v Banja Luki, ki ni izbrisalo Milorada Dodika iz sodnega registra kljub pojasnilu Sodišča BiH o pravnih posledicah sodne sodbe ali OHR, ki ne želi odpraviti umetnih dilem v zvezi s financiranjem SNSD-ja.

Še posebej je hinavsko skrivati se za domnevno „nejasnostjo sodbe“. Sodba je bila že pojasnjena, prav tako posledice, ki jih povzroča, in to s strani Sodišča, ki jo je izdalo. Če je jasna za medije in za javnost, mora biti jasna tudi za institucije. Zato je pravo vprašanje, zakaj Sodišče BiH, ki so mu povsem jasne posledice, ki jih sodba povzroča, in ki je seznanjeno, da sodba ni bila izvršena, ne sproži pravnih mehanizmov za njeno prisilno izvršitev? Sodišče BiH nima pravice, da se umakne po izreku sodbe, zakonsko je odgovorno za njeno izvršitev. Če tega ni, potem sodba postane „mrtvo črka na papirju“, Sodišče BiH pa postane njen izvršitelj.

Argument, da obstaja Odločba OHR-ja o ustavitvi financiranja SNSD-ja, ni in ne more biti pravni argument. To je politični alibi. Če mednarodna odločba suspendira izvršitev domače pravnomočne in izvršljive sodbe, naj to OHR jasno pove in naj prevzame odgovornost za takšen odnos. Če ne, potem gre za institucionalno strahopetnost.

Tudi če bi odločba Christiana Schmidta pomenila, da se SNSD ne financira iz javnih sredstev, to nikakor ne bi moglo vplivati na izvršitev sodbe Sodišča BiH, saj je sodba prestala pritožbeni postopek, njena zakonska utemeljenost je bila potrjena in je postala pravnomočna in izvršljiva. OHR ne razveljavlja niti ne spreminja pravnomočnih in izvršljivih sodnih sodb. Nasprotno, OHR je do sedaj vedno sprejemal ukrepe, da bi se sodne sodbe spoštovale in izvrševale. Torej, izvršitev sodbe Sodišča BiH pravno nič več ne more preprečiti, razen strahopetnosti ali nezakonitega ravnanja domačih institucij.

Zaenkrat ni povsem jasno, kdo od zgoraj omenjenih institucij je odgovoren za kršitev zakona, vendar to ne more in ne bo spremenilo dejstva, da je neizvršitev sodbe Sodišča BiH kaznivo dejanje. In vsak, kdor to relativizira, zavestno ali nezavedno, sodeluje pri rušenju pravnega reda BiH.

V pravni državi se v tem trenutku ne bi vodile razprave o tem, ampak kazenski postopki. Če omenjene institucije molčijo, potem ne gre za opustitev, ampak za zavestno odločitev, da se krši oziroma pristane na kršitev zakona.