Napisal: Armin Sijamić
Ameriški podpredsednik JD Vance je 14. februarja lani na varnostni konferenci v Münchnu imel govor, ki je mnoge šokiral. Ta teden je francoski predsednik Emmanuel Macron v intervjuju za več evropskih medijev podal odgovor Washingtonu.
Govor JD Vancea iz Münchna mnogi štejejo za zgodovinskega, čeprav v bistvu ni povedal ničesar, kar ne bi bilo del političnih programov zahodnih držav in česar se zahodni uradniki desetletja držijo.
Vance je dejal, da morajo Evropejci prevzeti odgovornost za svojo celino in da se morajo Združene države Amerike posvetiti drugim delom sveta, kar je možnost, ki je na mizi že od takrat, ko se je zavedelo, da Kitajska postaja svetovna politična in gospodarska sila.
Vance je govoril tudi o stanju demokracije v več evropskih državah in kritiziral zaveznike zaradi zatiranja svobode govora, razveljavitve volitev, preprečevanja ljudi pri izpovedovanju vere in ker so odprli vrata milijonom migrantov, ki uničujejo civilizacijo, ki ji pripadajo Evropejci in Američani. Torej, Vance je zaveznike spomnil na to, kar je bil pred kratkim skupna vrednota in kar zahteva številne državljane po vsej Evropi z glasovanjem za protimigrantske stranke.
Številni Evropejci so govor pričakali z neverico, ne le zaradi tega, ker je Vance povedal del resnice. Namreč, tudi ameriška vlada bi se lahko po istih osnovah obtožila kršitve svobode govora na primeru zatiranja propalestinskih protestov in glasov na ameriških univerzah.
Ta šok v Evropi je v bistvu izhajal iz dejstva, da Združene države zavzemajo drugačen politični tečaj in da od evropskih zaveznikov zahtevajo maksimalno poslušnost, saj so v zadnjih letih pretrgali vezi z Rusijo in se zdaj z Washingtonom pripravljajo na obračun s Kitajsko. To pomeni, na primer, da je Evropa na področju uvoza nafte, zemeljskega plina in redkih kovin zdaj odvisna od Washingtona.
Macronov intervju kot odgovor
Francoski predsednik Emmanuel Macron je v Parizu zbral skupino novinarjev iz velikih evropskih medijev in govoril o vprašanjih, ki se nanašajo na sedanjost in prihodnost Evrope. Intervju je sledil pred vrhom Evropske unije v Bruslju in 62. Münchnsko varnostno konferenco, na kateri se bodo po napovedih organizatorjev udeležili „blizu petdeset voditeljev držav in vlad“, pa tudi ameriški državni sekretar Marco Rubio, za katerega se verjame, da dobro razume skrbi evropskih zaveznikov.
Rubijeva sporočila in nastop bodo Evropejci pozorno spremljali in videli, ali se je stališče Washingtona v zadnjih dvanajstih mesecih spremenilo. Najmanj, kar od njega pričakujejo, je, da bo milejši od Vancea, ki teh dni v Armeniji in Azerbajdžanu poskuša prepričati gostitelje v pravilnost obračanja proti Zahodu in gradnjo koridorja, ki bi lahko spremenil Kavkaz.
Macron bo ameriškega gosta sprejel z jasnim stališčem, če sodimo po omenjenem intervjuju, ki je očitno skrbno tempiran. „Evropa je sama“ in „moramo postati svetovna sila“, je dejal.
„Svetovni trgi se vse bolj izogibajo ameriškemu dolarju. Želijo alternative,“ je dejal francoski predsednik in pozval Evropejce, naj „zaščitijo“ svoje skupno tržišče, kot to počneta Združene države in Kitajska. Macron je nezadovoljen s potezami ameriškega predsednika Donalda Trumpa in je Evropejcem dejal, naj „ne verjamejo niti sekundo“, če bo Washington kratkoročno popustil pri svojih zahtevah.
Macronov nastop je v bistvu nadaljevanje sporočil, ki prihajajo iz Evrope. Spomnimo se, da je kmalu po lanskem nastopu Vancea predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen dejala, da Zahoda, kot smo ga poznali, ni več in da mora Bruselj zavzeti svoje mesto v novem svetovnem redu, po njej pa so to povedali tudi nekateri drugi pomembni evropski politiki.
Najti skupni jezik ali nadaljevati konflikt?
Takšnih ostrih konfliktov na Zahodu javnost prej ni mogla spremljati. Vedelo se je, da včasih obstajajo nesoglasja med evropskimi državami in Washingtonom, ali nesoglasja med evropskimi silami, vendar nikoli ni bilo tako močnega javnega obračuna s sovražno stranjo. Nekatere stvari in morda težke besede so ostajale za vrati dvoran, kjer so se srečevali voditelji zavezniških držav.
Zato je pomembno vprašanje, kako bo potekala letošnja Münchnska konferenca, ali katero koli drugo javno srečanje zaveznikov z obeh strani Atlantika. Bodo Američani spet nastopili kot Vance ali bodo poslali drugačna sporočila?
Srečanje v Davosu, ki je potekalo pred tremi tedni, je bilo šokantno. Iz nastopov nekaterih evropskih in ameriških zaveznikov se je zdelo, da vsi izgubljajo nadzor nad igro in da najbližji zavezniki zdaj postajajo sovražniki.
Kanadski premier Mark Carney se je obregnil ob Trumpa in pozval k zavezništvu srednje velikih držav proti velikim silam. Belgijski premier Bard de Wever je Washingtonu pojasnjeval razliko med „srečnim vazalom“ in „nesrečnim sužnjem“, ko je govoril o Grenlandiji. Macron je pozval k več kitajskim naložbam v Evropo, obsodil ameriške carine in napad na suverenost drugih držav. Von der Leynova je ugotovila, da „nostalgija ne bo vrnila starega reda“, Trump pa je z ostrim govorom objavil zasebno Macronovo sporočilo, v katerem navaja, da se strinja z njegovo politiko do Sirije, ga poziva, naj se skupaj ukvarjata z Iranom, vendar „ne razume“, kaj Washington želi z Grenlandijo.
Takšno stanje na Zahodu ne veseli tistih, ki bi si želeli najbližje odnose med Združenimi državami in zavezniki v Evropi in Kanadi. Ni dvoma, da si večina uradnikov na vseh straneh želi izboljšanja odnosov, zavedajoč se njihove pomembnosti ter energije in virov, porabljenih za izgradnjo in ohranjanje vezi.
Toda Zahod, zlasti Združene države kot največja svetovna sila in močnejši pol v transatlantskem zavezništvu, ima resne težave v temeljih svojega gospodarstva, kar se odraža na vseh drugih politikah. Deindustrializacija, pomanjkanje različnih virov in redkih mineralov, staranje prebivalstva in sprememba demografske slike v mnogih državah, medtem ko Kitajska krepi in z Rusijo združuje države, ki so nezadovoljne s politiko Zahoda, prisilijo Washington in nekatere evropske prestolnice k političnim potezam, ki včasih škodijo tudi najbližjim zaveznikom.
Izsiljeni ukrepi povzročajo nervozo na vseh straneh, skupni javni nastopi uradnikov pa se spreminjajo v politični obračun „prosti slog“ in po tem ostajajo vprašanja, ali je kriza na Zahodu tako globoka ali se z njo slabo spopadajo politiki, ki iz generacije v generacijo izgledajo brez idej, če jih primerjamo z njihovimi predhodniki na oblasti v Washingtonu, Parizu, Berlinu, Londonu...
Iz takšnih razprav teh dni nekateri postavljajo vprašanje, kaj bodo ameriški uradniki povedali v Münchnu glede prihodnosti Nata. Dvome v ameriška stališča vnašajo tudi nedavne umiki več ameriških častnikov iz Natovih enot, ki so bile nameščene v evropskih bazah. Washington to pojasnjuje z namenom, da bi Evropejci prevzeli več odgovornosti, iz Evrope pa dvomijo v končne namene.
Vendar pa stvari stojijo drugače. Vrh Nata, ki je potekal pred osmimi meseci, je izpolnil vsa pričakovanja Washingtona. Evropejci so se zavezali, da bodo kupovali več (ameriškega) orožja, da bodo prevzeli več odgovornosti za varnost v Evropi in omogočili Združenim državam, da se posvetijo Kitajski. To je tisto, kar je Rubio izrecno zahteval od Natovih zaveznikov le nekaj mesecev prej.
Trumpovo ravnanje z Evropo, potem ko je administracija Josepha Bidena zaradi ruske agresije na Ukrajino poskušala biti starejši brat evropskim zaveznikom, je poziv k spremembam. Washington je Evropi večkrat sporočil, da morajo prevzeti večjo odgovornost in vojaško okrepiti, kar je nekaterim od njih zmotilo. Paradoksalno, kot odgovor Američanom nekateri evropski uradniki zahtevajo več samostojne politike in pretvorbo Evrope v svetovno silo.
V drugih časih bi ameriški in evropski politiki formata ta problem verjetno hitro rešili, toda s sedanjimi politiki na obeh straneh Atlantika je vprašanje, ali bo naslednje javno skupno srečanje postalo prostor medsebojnega obračuna, z „argumentom“ obeh strani, da samo oni branijo Zahod, demokracijo, civilizacijo in človekove pravice ter da vsi drugi neoprostljivo grešijo.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci proti Američanom, nov poskus konec junija
