ČETRTI DEL Doktrinarne ideološke postavitve hrvaškega federalističnega nacionalizma v in do Bosne in Hercegovine!

(Nadaljevanje)

Napisal: Prof. Enver Halilović

(Prej objavljeno - PRVI DEL - DRUGI DEL - TRETJI DEL)

Četrtič, Badinterjeva komisija Sveta Evrope ni odločala o pravici narodov Jugoslavije do opredelitve za samostojnost in neodvisnost, temveč o pravici republik do opredelitve za samostojnost in neodvisnost. Vlagatelji zahtevkov Svetu Evrope za neodvisnost in suverenost niso bili narodi Jugoslavije, temveč njene republike, ne glede na to, da so imele republike zelo visok status državnosti, kar pomeni mononacionalnost.

Peto, referendum Bosne in Hercegovine za neodvisnost, suverenost in ozemeljsko celovitost, razpisan zaradi sprejetja odločitve o njenem izstopu iz Jugoslavije, ni bil razpisan s strani nobenega od treh bosanskih "narodov" posamezno ali vseh treh skupaj, temveč s strani pristojnega organa oblasti republike, Skupščine Republike Bosne in Hercegovine. Na referendumih Bosne in Hercegovine o neodvisnosti niso odločali narodi, ne posebej ne skupaj. Odločali so njeni državljani.

Z neresnico, da je bil razpad jugoslovanske federacije na t.i. nacionalnem principu, a da na tem principu ni prišlo do razpada tronacionalne BiH, tronacionalne republike te federacije, se želi povedati, da ni normalno, da je Bosna in Hercegovina obstajala in obstaja kot država treh narodov po razpadu jugoslovanske federacije, po srbsko-hrvaškem ločevanju. Pravo in popolno
ločevanje Srbov in Hrvatov v Jugoslaviji, in s tem razpad Jugoslavije, ni popolnoma končano, dokler ne pride do srbsko-hrvaškega ločevanja v Bosni in Hercegovini, s katerim bo izveden tudi dokončni razpad Jugoslavije po nacionalnih linijah. Do takrat je Bosna slepa ulica nacionalnega razpada Jugoslavije in relikt velike jugoslovanske federacije narodov.

Za hrvaške federaliste je normalno, v skladu s splošnim nacionalnim principom razpada Jugoslavije, da se razdeli in razpade tudi Bosna in Hercegovina.

V splošnem kontekstu razpada Jugoslavije po "nacionalnem principu" hrvaški separatisti zahtevajo nacionalno-teritorialno federalizacijo Bosne, ki se bo kasneje razdelila po vzpostavljenih administrativno-nacionalnih linijah, tako kot se je po nacionalnih linijah razpadla tudi Jugoslavija. Hrvaški ideološki narativ o nacionalnem razpadu jugoslovanske federacije, če pod nacionalnimi linijami ne razumemo republiških meja, je teoretična podlaga za logično-metodično analogijo o nujnosti razpada tudi Bosne in Hercegovine kot federalnega relikta.

4) Federalizem Bosne in Hercegovine kot retuširan koncept srbsko-hrvaškega etnocentričnega neokolonializma

Vsehrvaška zahteva, zahteva oblasti Republike Hrvaške in političnih predstavnikov Bosanskih Hrvatov, za nacionalno-teritorialno federalizacijo Federacije Bosne in Hercegovine, za hrvaški entitet, je v osnovi izraz enotne hrvaške politike, političnih predstavnikov R. Hrvaške in večine političnih predstavnikov Bosanskih Hrvatov, da se ponovno oblikuje Hrvaška
paradržava v Bosni in Hercegovini, podprta s strani Republike Hrvaške in Bosanskih Hrvatov, kakršna je bila Republika Herceg Bosna. Oblikovanje nove hrvaške paradržave ob obstoječi srbski paradržavi (RS) v Bosni in Hercegovini pomeni, da postane kolonija Srbije in Hrvaške.

Hrvaška politična zahteva federalizacije Federacije Bosne in Hercegovine ni rešitev t.k. nacionalnega vprašanja Bosanskih Hrvatov, kot se predstavlja, temveč pot ustvarjanja hrvaškega naroda na ozemlju BiH. Ta se v tem trenutku vodi pred mednarodno, posebej evropsko, in domačo javnostjo v okviru vsiljevanja t.k. legitimnih volitev predstavnikov Bosanskih Hrvatov v Predsedstvo BiH in Hrvaški dom v Domu narodov skupščine Bosne in Hercegovine.

Hrvaško politično stališče je, da je federativna ureditev Bosne in Hercegovine končno "rešilna" politična vizija tako sedanjosti kot prihodnosti Bosne in Hercegovine. Vendar je to hinavski, danajski politični dar. Bosna s tem domnevno dobi politični mir in stabilnost, Bošnjaki pa svoj nacionalni entitet/poddržavo/republiko, prihodnjo državo. Vendar je to hinavski, danajski politični dar. Ne sprejemajo ga ne Bosanci ne Bošnjaki.

Ugo Vlaisavljević ima le sebi razumljivo in sprejemljivo razlago Bošnjaškega zavračanja omenjenega darila. Po njem Bošnjaki ne sprejemajo takšnega darila zaradi posebnega odnosa do Bosne, zaradi tega, ker ne sprejemajo dela, temveč hočejo celo Bosno, o čemer bom podrobneje govoril drugje v tem besedilu.

Hrvaška zahteva po federalizaciji Bosne in Hercegovine ne izhaja iz realne družbene potrebe, izhaja iz hrvaške politizacije manjšinskosti Bosanskih Hrvatov, ki se ne more spremeniti s kakršnimi koli političnimi ukrepi.

Federalizacija Bosne je mantra o hrvaški ogroženosti in nevarnosti obstoja zaradi manjše številčnosti v primerjavi z Bošnjaki in Bosanskimi Srbi.

Vendar namesto državljanske enakosti, ki izenačuje vse kolektivne razlike na skupni imenovalec, zahtevajo administrativno enakost nacionalno-teritorialnih entitet. Zahteva po etnični, "nacionalni", teritorialni federalizaciji Bosne in Hercegovine je politični, mirnodopski, nadaljevanje za doseganje končnega cilja srbske/hrvaške vojne ideologije v Bosni in proti njej. Ta se teoretično temelji na razumevanju, da je Bosna in Hercegovina tronacionalna država
definirana z logiko "ne-ne".

Zato ne more biti niti dokončno razdeljena niti popolnoma integrirana. Zato je, kot se pravi, nujna njena federalna ustavno-politična ureditev. Definiranje BiH kot tronacionalne države na eni strani legitimira nujnost federalizacije Federacije BiH, na drugi strani pa upravičuje obstoj Republike srbske. Federativna politična ureditev Bosne in Hercegovine, zapakirana v njeno tronacionalno opredelitev, ki jo zagovarjajo hrvaški ideologi, ni dokončna rešitev njenega državnega obstoja in preživetja, temveč prva, prehodna stopnja njenega izginotja, razpada. Trenutno zadovoljevanje etno-teritorialnih nacionalizmov je pot mirne, postopne, dokončne razkrojne dekonstrukcije
Bosne in Hercegovine, njenega končnega izginotja.

Etno-teritorialno/federalno/konsociacijsko ustavno-politično urejenje Bosne in Hercegovine ni bistvenega političnega pomena za Bosno in Hercegovino samo po sebi, ker njena družba ni ne tro- ne multinacionalna, da bi glede na to morala oblikovati svojo politično ureditev.

Je trokulturna, oziroma multikulturna, kot vsa druga družba vseh držav na svetu. Teoretično neutemeljena ideologija o tronacionalni sestavi bosanske družbe je politični alibi njene federalizacije, v končni fazi izginotja.

V osnovi federalizacija Federacije Bosne in Hercegovine vodi Bosno in Hercegovino v tisto politično situacijo, v kateri se je znašla socialistična Jugoslavija devetdesetih let dvajsetega stoletja, kar glede na zgodovinske izkušnje z Jugoslavijo pomeni, da se z njo ne rešuje vprašanje suverenosti in ozemeljske celovitosti države BiH, temveč vodi v razpad. Ne samo, da se ne izključuje vpliv Srbije in Hrvaške na Bosno in Hercegovino, temveč se krepi, intenzivira in politično legitimira.