Napisal: Armin SIjamić
Minili so trije tedni, odkar sta Združene države Amerike in Izrael napadli Iran. Ameriški predsednik Donald Trump in izraelski premier Benjamin Netanyahu sta v teh dneh na to vojno vrgla novo luč, Iran pa je pokazal, da je pripravljen igrati tudi takšno igro.
Sodobna zgodovina Bližnjega vzhoda je tudi zgodovina boja za nadzor nad energenti. Ne glede na to, ali sta svoj vpliv projicirala Zahod ali Moskva, sta bila nafta in zemeljski plin vedno eden glavnih razlogov. Takšna politika je terjala milijone življenj, ustvarjala in uničevala države, in zdi se, da se temu še ni konca.
Ena od teorij pravi, da se je konec režima Bašarja al Asada začel z njegovim zavrnitvijo ponudbe Washingtona, da se nafta in plin iz Perzijskega zaliva preko Sirije transportirata do Sredozemlja in Evrope, kar bi pomenilo, da se mora Damask odreči iranskemu in ruskemu vplivu. Asad je ponudbo zavrnil in izgubil vojno, v kateri so na različne načine sodelovale številne države.
Glede na Iran je takšna teorija prav tako uporabna. Iran namreč razpolaga z energenti in nadzoruje Hormuško ožino, skozi katero potuje približno dvajset odstotkov svetovne nafte in utekočinjenega plina. To pomeni, da imata Iran, in s tem Rusija in Kitajska, vzvod, ki ga lahko uporabita proti Washingtonu in njegovim arabskim ter drugim zaveznikom. Navsezadnje, če se bo svet delil na bloke, ki se bodo združevali okoli velikih sil, kot so ZDA, Kitajska in Rusija, to pomeni prednost pri dostopu do virov.
Trump in nafta
Omenjeni Asad je nekoč dejal, da je Trump najboljši ameriški predsednik doslej. Ko je Trump poslal ameriško vojsko, da zavzame sirska naftna polja, in to javno priznal, je Asad ironično pohvalil njegovo iskrenost in svojemu sovražniku podelil ta laskavi naziv.
Trump svoje žeje po nafti ni skrival drugje in teh dneh je podobno govoril o iranski nafti in plinu. Od Venezuele je vzel nafto, ali kot on pravi, jo je „vrnil“, pojasnjujoč, da je to ameriška nafta, s čimer je želel okrepiti ameriška naftna podjetja in potisniti kitajska.
Osem dni pred tem se je zgodila Trumpova vojaška intervencija tudi v Nigeriji, prav tako bogati z nafto, kjer naj bi ščitil ogrožene kristjane. V tej afriški državi je na katoliški božič napadel skupine, ki naj bi bile povezane z ISIL-om. Sporočilo nigerijski oblasti je bilo jasno, saj je ta afriška država, tako kot nekatere druge v Afriki, ena tistih, na katero Kitajska računa pri nabavi nafte.
Malo po božiču nov trenutek, ki ga ne gre spregledati, če opazujemo boj velikih sil za nadzor nad energenti. Izrael je priznal Somaliland kot neodvisno državo, ki ima izhod na morje blizu strateško pomembnega prelaza Bab el-Mandeb, ki so ga proiranski jemenski Huti učinkovito zaprli zaradi vojne v Gazi in skozi Rdeče morje spuščali ruske in kitajske ladje.
Zadnji dan februarja je na vrsto prišla Hormuška ožina, oziroma napad na Iran, ovit tudi v versko vojno, strah pred iransko jedrsko bombo in balistično grožnjo celo Združenim državam, potem ko je Teheran po isti ameriški matrici predstavljal grožnjo evropskim državam, kar je privedlo do tega, da je Washington zgradil protiraketni ščit ob ruskih mejah.
Trump je s temi manevri poskušal obvladati čim več nafte in plina ter Kitajsko pustiti brez energentov. Koraki k temu cilju so bili discipliniranje Nigerije, spodbujanje ustvarjanja države na ozemlju Somalije, ugrabitev venezuelskega predsednika Nicolása Madura in poskus strmoglavljenja oblasti v Iranu.
Iran in nafta
Trumpu je ob razlagi posledic zaprtja Hormuške ožine s strani Irana in skoka cen goriva pojasnil, da takšnega poteza nihče ni pričakoval. Trumpovim besedam ni verjel nihče, ki je kaj vedel o Iranu in ki je spremljal, kaj se dogaja v tej državi v zadnjih mesecih. Analitiki so namreč govorili, da se bo prav to zgodilo, in to je bilo na koncu večkrat rečeno iz samega Teherana.
Trump se je tega popolnoma zavedal, kljub takšnim izjavam. Ko je Iran zaprl Hormuško ožino, je v ameriško-izraelskem bombardiranju zadel skladišče goriva v Teheranu in mestu je grozila ekološka katastrofa. Črni oblaki so se dvignili nad mestom, posnetki pa so prikazovali ulice, ki so dobesedno gorele, saj je plamen sledil gorivu, ki se je razlivalo. Nato je Trump grozil, da bo bombardiral otok Kharg, s katerega Iran pošilja svojo nafto svetu.
V sredo zvečer je bil poškodovan del iranskih zmogljivosti za črpanje zemeljskega plina, Trump pa je v objavi na družbenih omrežjih za ta dejanje obtožil Izrael in dejal, da o tem ni bil obveščen. V povračilnih napadih Irana so včeraj zadeli največjo izraelsko rafinerijo nafte, naftno in plinsko infrastrukturo v Katarju, Savdski Arabiji in drugod, tako kot je Teheran obljubil, če bo njegova energetska infrastruktura tarča.
Isti dan so cene nafte spet narasle, arabske države pa so se znašle v situaciji, da prosijo Iran za dovoljenje za izvoz nafte in plina skozi Hormuško ožino. Mediji so poročali, da je Teheran do zdaj dovolil tankerjem, povezanim s Turčijo, Kitajsko, Indijo, Pakistanom in Irakom, da plujejo skozi Hormuško ožino in da Iran prodaja svojo nafto in plin. Torej, zdaj Iran odloča, kdo lahko pride do nafte in plina v Perzijskem zalivu.
Takšen odgovor Irana je Trumpa prisilil, da je obljubil začasno ukinitev sankcij na nafto iz Rusije, da bi se znižala cena na svetovnem trgu. A včeraj je ameriški finančni minister Scott Bessent, kar nihče ni pričakoval, napovedal, da bi Washington morda ukinil sankcije tudi na del iranske nafte iz istega razloga kot v primeru ruske nafte.
Risanje zemljevidov
Če bo Iran vztrajal pri takšni politiki, bo prišlo do povečanja cen energentov v večini sveta in posledično do blažje ali močnejše gospodarske krize. Na to so Trumpa in nekdanje ameriške predsednike opozorili vsi, ki poznajo Iran. Država, ki se bori za svoj obstoj proti jedrskim silam in se sooča s težkimi sankcijami, bo izkoristila vsako orodje, ki je na voljo.
Da bi spremenil stanje na terenu, je Trump sprejel različne dejavnosti. Večkrat je ponovil, da je uničil Iran, iransko vojsko in mornarico, zagrozil z novimi napadi in pošiljanjem marincev ter na koncu začel zbirati koalicijo držav, ki bi izvedle deblokado Hormuške ožine. Odziv je bil tako šibek, da se je Trump kritično izrekel o prihodnosti Nata in o odnosih s zavezniki.
Včeraj je tudi Netanyahu prispeval k temu vprašanju – v nagovoru, za katerega mnogi na družbenih omrežjih trdijo, da je plod dela umetne inteligence in da je izraelski premier dejansko mrtev. Predlagal je, da se zgradi naftovod iz Perzijskega zaliva, preko Arabskega polotoka, do Izraela.
Ta predlog ni novost, saj se ujema s prejšnjimi načrti te vrste, kot del velike igre trgovinskih koridorjev, ki bi potekali skozi Iran in Savdsko Arabijo, proti Rusiji ali Izraelu in Evropi.
Vendar je ta izjava pomembna iz več razlogov, še posebej, če upoštevamo Trumpovo trditev, da je Izrael napadel iransko energetsko infrastrukturo brez posvetovanja z njim. Prvič, ker Izrael meni, da se mora povezovati tudi z arabskimi državami, ki ga ne priznavajo, in to proti interesom Irana. Drugič, gradnja takšnega energetskega omrežja bi pomenila, da je sedanja iranska oblast zmagala in se uvrstila v drugi blok glede na Zahod. Navsezadnje bi to bilo učinkovito risanje zemljevidov v novem multipolarnem svetu, ki ga zagovarjajo Rusija, Kitajska, Brazilija, Indija, Iran in drugi.
Če bodo ZDA, Izrael in Iran nadaljevali s takšno politiko in če ne bo jasnega poraza ene od strani v bližnji prihodnosti, bi vojna lahko spominjala na tisto v Ukrajini, kjer Washington in Moskva poskušata potegniti ločnico med dvema različnima svetovoma. Na Bližnjem vzhodu bi to pomenilo, da so nekatere države, majhne in šibke, postavljene pred svršen čin in žrtvovane v imenu energetskih interesov velikih sil.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci sabotirali Američane, nov poskus konec junija
