Napisal: Armin Sijamić
Minilo je dvanajst dni od začetka ameriško-izraelskega napada na Iran. Kot pri prejšnjih napadih na to državo se mnogi sprašujejo, ali Rusija in Kitajska pomagata svojima zaveznikom.
Odločitev ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da zadnji dan februarja, po volji in želji izraelskega premierja Benjamina Netanyahua, napade Iran, je bila presenetljiva zaradi dinamike ameriško-iranskih pogajanj. Veliko je kazalo na to, da je nekakšen dogovor možen.
Vendar se velike sile pri ocenjevanju političnih tokov opirajo tudi na druge kazalnike. Navsezadnje je Trump mesece nabiral vojsko na Bližnjem vzhodu in z Netanyahuem grozil Teheranu, celo podpiral proteste, ki naj bi vodili do spremembe oblasti v Iranu.
Zato napad ne bi smel biti presenečenje za Rusijo in Kitajsko. Le čas začetka napada je morda bil presenečenje, vse po tem pa bi moralo biti zajeto v pripravljenem načrtu delovanja.
Natančna ocena
Iran, Rusija in Kitajska so v dneh pred ameriško-izraelskim napadom izvajali vojaško vajo od Hormuške ožine, preko Omanskega zaliva in Arabskega morja do obal Južne Afrike, torej v vodah, kjer se je teh dneh nahajala ameriška letalonosilka USS Gerald R. Ford. Nekateri mediji trdijo, da tam še danes pluje kitajska ladja z opremo za spremljanje in komunikacijo in da je na razpolago Iranu.
Pomočnik ruskega predsednika Nikolaj Patrušev, dolgoletni tesni sodelavec Vladimirja Putina, je vaje pred približno tremi tedni opisal kot „pravočasne in strateško relevantne“.
Da Kitajci pomagajo Iranu, je bilo jasno tudi v dneh pred napadom. Mediji so objavljali posnetke s kitajskih satelitov, ki so bili usmerjeni proti ameriškim vojaškim oporiščem na Bližnjem vzhodu. Takšni posnetki še danes prihajajo v javnost in kažejo stanje v ameriških vojaških oporiščih po iranskih napadih. Z drugimi besedami, kitajska in ruska vojska poskušata Iranu zagotoviti tisto, kar že imata Združene države in Izrael – informacije z bojišča v realnem času.
Prav tako je medtem, ko je Trump nabiral sile na Bližnjem vzhodu, v Iran pristalo več ruskih tovornih letal in mnogi menijo, da je Teheran takrat dobil nekaj opreme, ki jo potrebuje, da se čim bolje pripravi na prihajajoči napad.
Takšno kitajsko in še posebej rusko obnašanje kaže, da sta ti dve sili nastopili bolj pogumno v primerjavi s prejšnjim ameriško-izraelskim napadom na Iran.
To je še posebej pomembno v kontekstu Rusije, saj Putin desetletja ne želi za Iran storiti ničesar, kar bi ogrozilo Izrael. To se je videlo v vojni v Siriji, pa tudi v odsotnosti obsodbe Izraela po številnih napadih na Iran in druge države na Bližnjem vzhodu...
Če pade Iran...
Vendar pa se je dober del ruske javnosti in politikov nedvoumno postavil na stran Irana. To se je zgodilo tudi na Kitajskem, kar kaže tudi en nenavaden dogodek. Iransko veleposlaništvo v Pekingu je izdalo sporočilo, da ne sprejema donacij kitajskih državljanov, ki množično pošiljajo vprašanja v zvezi s tem. To kaže, da del Kitajcev vojno proti Iranu vidi kot nekaj, kar je pomembno tudi za njih same.
Ruski filozof Aleksander Dugin, za katerega nekateri trdijo, da ima velik vpliv na Putina, je ob likvidaciji iranskega ajatole Alija Hameneija zaključil, da isto čaka Rusijo, če ne spremeni politike. „Danes Iran, jutri Rusija“, je sporočil Dugin in zahteval od ruske države, da končno pokaže svojo pravo moč, postavi rdeče črte in likvidira sedanjo oblast v Ukrajini in vse druge, ki bodo prišli.
Dugin vojno proti Iranu vidi kot versko, kot spopad civilizacij. Vojaško operacijo proti Iranu so Američani poimenovali „Epski bes“ (Epic Fury), Dugin pa jo je preimenoval v „Epsteinov epski bes“ (Epstein’s Epic Fury), s čimer je ciljal na povezave ameriškega državnega vrha in zloglasnega Jeffreyja Epsteina, čigar primer mesece vzbuja zanimanje po vsem svetu.
Dosadašnje obnašanje Irana, sposobnost, da se brani in napada po vsem Bližnjem vzhodu, razveseljuje Kitajsko in Rusijo, kot tudi vse tiste, ki iščejo multipolarni svet, kar je ideja, pod katero Peking in Moskva desetletja zbirata ameriške sovražnike. Kitajska od tega koncepta ne odstopa, celo takrat, ko se zdi, da jo druge države opuščajo.
Za razliko od pozivanja na verske vojne in spopade civilizacij (iz Izraela, Združenih držav, Irana in zdaj iz Rusije), imajo kitajski komunisti drugačen pristop k politiki. Pomemben segment tega delovanja je ekonomsko povezovanje v času, ko Trump uvaja carine celo najbližjim zaveznikom.
V nedeljo je Kitajska, v senci vojne na Bližnjem vzhodu, sporočila, da za 53 afriških držav od 1. maja odpravlja vse carine na uvoz. Izjema je Esvatini - država, ki ima diplomatske stike s Tajvanom. To je sporočil kitajski zunanji minister Wang Yi, kar je bilo že prej odločeno. Poudarjanje ekonomske sodelovanja v času, ko Trump pod različnimi izgovori napada po vsem svetu (Iran, Jemen, Venezuela, Nigerija, Irak...), je pomembno politično sporočilo iz Pekinga.
Kako dolgo lahko Iran vzdrži?
Pomen Irana za kitajsko strategijo je dobro znan. To ni le še eno kitajsko zavezništvo. Gre za kitajski vir energentov, pomembno točko na zemljevidu pobude „Pas in pot“ in kitajsko oporišče na Bližnjem vzhodu, kjer nekateri vodijo verske vojne in imajo orožje za množično uničenje.
In tu se pomen Irana za kitajske načrte ne konča. Namreč, kitajskim strategom je znan ameriški načrt, da se posvetijo zadrževanju Kitajske, vendar jih pri tem ovira nedokončano delo na Bližnjem vzhodu. O tem je govoril ameriški predsednik Barack Obama. Torej, zasedenost Washingtona na Bližnjem vzhodu pomeni manjši pritisk na Kitajsko in trošenje ameriške moči in ugleda. Navsezadnje je preučevanje ameriškega obnašanja v vojni proti močni vojski odlična priložnost za Kitajsko, medtem ko Washington troši vire, ki jih tako ali tako nima veliko.
Poleg Duginove skrbi o tem, „kdo je naslednji“ na ameriškem seznamu za napad, Rusija računa tudi z drugimi stvarmi, ki so povezane s to vojno. Prvič, trošenje Združenih držav in drugih držav pomeni manj pomoči za Ukrajino. Drugič, odločitev Irana, da zapre Hormuško ožino, je povzročila povečanje cene nafte in to je za Rusijo odlična novica, zato Putin teh dneh govori o možnosti, da Evropi ne prodaja ne nafte ne plina, kot odgovor na načrt Bruslja, da se to zgodi do konca tega leta.
Tako je Trump v manj kot dveh tednih pripeljal Združene države v situacijo, da veliko izgubijo, celo ko Iranu povzročajo ogromno škodo. Ameriškim strategom, kar je Trump zagovarjal že vrsto let, dolgotrajna vojna ni v interesu. Trump mora zdaj, če ne želi vojskovati in se spustiti v igro z negotovim izidom, najti izhod, bodisi da se enostransko umakne z bojišča, čaka na začetek širše vojne v regiji ali pa preprosto išče dogovor z Iranom.
Toda po tej poti je Trump že šel. Pogajanja je prekinil z napadi, slavil likvidacije verskih in političnih voditeljev države, s katero se pogaja. Kdo želi pogajati s Trumpom in mu lahko verjame? Takšne napake v premišljevanju politike so se uradnemu Washingtonu redko zgodile in to celo pri veliko manj pomembnih temah. Rusija in Kitajska imata priložnost, ki so jo dolgo čakali, vendar izid je odvisen od sposobnosti Irana, da nadaljuje uspešno vojskovanje proti Združenim državam Amerike, Izraelu in njunim zaveznikom.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci sabotirali Američane, nov poskus konec junija
