ZONGULDAK Potovanje skozi čas, jame in tradicijo

Napisala: Amina Čorbo-Zećo

Ko sem prispela v provincijo Zonguldak na severu Turčije, nisem pričakovala, da bom na isti dan potovala skozi tisočletja zgodovine in poskusila baklavo, ki si jo bom zapomnila za vse življenje (kot da mi Bosanci ne vemo, kaj je baklava, ampak takšne nisem poskusila).

Moje potovanje se je začelo v starem mestu Tium, znanem tudi kot Tios ali Filyos, antični koloniji grškega mesta Milet iz 7. stoletja pred našim štetjem. Mesto je skozi stoletja menjavalo oblast – od helenističnega kraljestva Bitinije, preko rimske province, do bizantinskega obdobja – in vsaka plast zgodovine je pustila sled v njegovih zidovih.





Sprehod med ohranjenimi spomeniki Tiuma je pravo potovanje skozi čas. Pristanišče, rimsko gledališče in bizantinska cerkev pripovedujejo zgodbo o mestu, ki je bilo stoletja pomembno trgovsko in kulturno središče Črnega morja. Medtem ko sem opazovala kamen za kamnom, sem čutila, da preteklost tukaj ni le na slikah – živa je v zraku, v šumenju morja in tišini ruševin.



Arheološka izkopavanja še vedno odkrivajo Tios – Tieion, mesto, ki sega v leto 1200 pred našim štetjem, kot da čaka, da svetu razkrije svoje skrivnosti.

Vzhodno od grajskega griča so arheologi odkrili koščke preteklosti: marmorne stebre in podstavke, kamnite sarkofage, opečnate grobnice in vklesane napise – ti tihi pričevalci stoletij prenašajo zgodbe o ljudeh, običajih in njihovih življenjih. Sprehod po tem najdišču ni le sprehod skozi mesto, temveč skozi čas, skozi epohe, ki so oblikovale ta kotiček Črnega morja.

Poleti naslednje leto bodo ta pomembna odkritja na voljo vsem obiskovalcem.







Po zgodovinski pustolovščini me je narava klicala v jamo Gökgöl. Dolga je 3.350 metrov, z okoli 870 metri urejenih poti in impresivno osvetlitvijo, jama očara s svojimi kapniki, stalagmiti in skritimi vodnimi potmi.





Med hojo po tem podzemnem labirintu sem se počutila kot raziskovalka, ki je odkrila skrivni svet – kraj, kjer narava skozi milijone let ustvarja umetnost. Vsak korak je odmeval v tišini, voda v lužah pa je ustvarjala mistično vzdušje, ki me je povsem prevzelo.

A pravi kulinarični šok me je čakal v Devreku, majhnem, slikovitem mestecu, obdanem z zelenimi gozdovi in valovitimi griči. Tam me je pričakala – bela baklava. Na prvi pogled se je zdela surova, a njena skrivnost se skriva v potrpežljivosti in natančnosti, 55 plasti testa, pet ur pečenja z odprtimi vrati pečice in spretno spajanje vročega testa z vročim sirupom. Vsak grižljaj je bil eksplozija tekstur in okusov – drugačen od katerekoli baklave, ki sem jo kdaj poskusila. Žena župana mi je razkrila tudi druge lokalne dobrote in ročno izdelane vonje za telo, ki poskrbijo, da spomin na Devrek traja dolgo, dolgo…





Devrek je poleg kulinaričnih čudes znan tudi po svoji tradiciji – „Mednarodnem festivalu Devreških palic“. Lesene palice, izdelane z ljubeznijo in natančnostjo, so simbol plemenitosti in kulturne identitete tega kraja. Med sprehodom po mestu sem si lahko predstavljala, kako te palice niso le praktični predmeti, temveč tudi okras, del zgodbe o ljudeh in njihovem mestu na svetu.







Obisk Zonguldaka, Tiuma in Devreka je bil popolna mešanica zgodovine, naravnih čudes in lokalnih okusov. Vsak trenutek je prinesel s seboj zgodbo – od antičnih pristanišč do bleščečih jamskih kapnikov in sladke, bele baklave. To je potovanje, ki za vedno ostane v spominu, kraj, kjer se čas in kultura združita v eno.