Zločinske projekte, ki jih je Dayton ohranil, Christian Schmidt danes obnavlja

Za NAP piše: Sifet Kukuruz, pravni strokovnjak

Vojna proti BiH se ni končala leta 1995, niti zločinski projekti niso bili poraženi. Ta trditev temelji na dejstvu, da so politike sosednjih držav, ki so se izvajale z oboroženimi sredstvi v obdobju 1992-1995, nadaljevale z izvajanjem tudi po podpisu Daytonskega mirovnega sporazuma. Ni dvoma, da se takšne politike izvajajo še danes.

Kontinuiteta obstoja in izvajanja politik, ki so bile osnova vojne, ki je bila po sodbah haaškega sodišča mednarodni oboroženi spopad, je jasen dokaz, da vojna ni bila ustavljena, niti da zlo ni bilo premagano.

Drugo agregatno stanje

Torej, politike oporekanja, zanikanja in delitve države BiH niso rezervirane izključno za obdobje 1992-1995, ampak so konstanta in se izvajajo v kontinuiteti, tako pred podpisom kot po njem.

Pomembno je poudariti, da je v meri, v kateri so takšne politike privedle do podpisa Daytonskega mirovnega sporazuma, v tej meri ta sporazum imel povratni učinek na te politike, kar jim je omogočilo, da preživijo le v drugem agregatnem stanju in z drugimi sredstvi nadaljujejo svoje delovanje.

Da vojna proti BiH v Daytonu ni bila ustavljena, oziroma da se nikoli ni končala, dokazuje dejstvo, da politike, ki so bile vzrok vojne, še danes obstajajo kot aktivne politike. Sprememba metod, instrumentov in mehanizmov njihovega uresničevanja nikakor ne pomeni in ne more pomeniti konec teh politik. Gre bolj za njihovo drugo mladost in nov začetek. Nadomeščanje oboroženega boja s političnimi, diplomatskimi, ekonomskimi in drugimi sredstvi predstavlja le naprednejšo, oziroma bolj sofisticirano in subtilno fazo vojskovanja.

Daytonski mirovni sporazum je namesto vzpostavitve miru in pravice omogočil preživetje in ponudil novo priložnost za doseganje zastavljenih ciljev velikodržavnim hegemonističnim politikam, ki so bile vzrok vojne.

Cilj Daytonskega mirovnega sporazuma ni bil ne mir ne pravica, temveč priložnost za predah in konsolidacijo zlih politik. Da je tako, kaže tudi obnašanje mednarodne skupnosti do BiH po podpisu Daytonskega mirovnega sporazuma, ki se malo ali nič ne razlikuje od odnosa v obdobju 1992-1995. Če obstaja razlika, jo je mogoče iskati le v obliki, ne pa v bistvu delovanja.

Današnja politična scena v BiH, pa tudi obnašanje mednarodne skupnosti, kaže, da velikodržavne hegemonistične politike, katerih gonilna sila je bila delitev države BiH, v Daytonu niso bile pokopane. Še več, takšnim politikam je bil v Daytonu postavljen spomenik v obliki Splošnega okvirnega sporazuma za mir v BiH.

Velikodržavne hegemonistične politike do BiH z daytonskimi rešitvami niso bile pokopane, temveč nahranjene. To najbolje dokazuje njihova današnja vitalnost in agresivnost. Torej, Daytonski mirovni sporazum je velikodržavne politike sosednjih držav do BiH le ohranil, danes, skoraj 30 let kasneje, pa smo priča obnovi teh projektov, in to ponovno pod pokroviteljstvom mednarodne skupnosti, kot glavni podizvajalec teh del pa je angažiran Christian Schmidt, visoki predstavnik v BiH, ki odprto dela za interese sosednjih držav.

Glede na to, da je haaško sodišče sodilo, da so velikodržavni projekti sosednjih držav imeli zločinski značaj, je to Srbiji in Hrvaški v določeni meri zmanjšalo možnosti za neposredno destruktivno delovanje. Zato je Hrvaška za uresničitev svojih velikodržavnih ciljev angažirala podizvajalca, in to nič manj kot Christiana Schmidta, visokega predstavnika v BiH.

Od svojega prihoda v BiH je Christian Schmidt pokazal, da je zagovornik interesov Republike Hrvaške in da je funkcijo visokega predstavnika mednarodne skupnosti v BiH popolnoma podredil izpolnjevanju vojnih ciljev Republike Hrvaške v BiH.

Koncept zla

Kot goreči navijač "Vatrenih" Schmidt goreče brani največji hrvaški vojni uspeh v BiH, to je anahroni ustavni konstrukt "ustavnih narodov". Ta konstrukt je neposredna posledica vojne in zločina, pri katerem je sodelovala Hrvaška, neposredno kršeč mednarodno pravo.

Tako se Schmidt namesto, da bi preprečeval uživanje kakršnih koli privilegijev ali koristi, pridobljenih z zločinom in nezakonito uporabo sile, kot to nalaga mednarodno pravo, angažira, da zagotovi, da se zločin izplača in nagradi.

Prvi korak v tej smeri je predstavljala intervencija v ustavni sistem BiH, da bi na diskriminatoren način okrepil ustavni položaj enega konstitutivnega naroda, in ko sta on in njegovi mentorji začutila, da so te intervencije nezadostne ali da bi lahko bile ogrožene, se je Schmidt po nalogu svojih mentorjev angažiral, da rezultate zločina zastopa in ščiti pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, zahtevajoč sodelovanje v postopku po tožbi Slavena Kovačevića proti BiH. Tako se je Schmidt iz visokega predstavnika spremenil v hudičevega odvetnika, namesto prava zastopa tisto, kar pravo prepoveduje in obsoja.

S tem, ko se je postavil v funkcijo odvetnika interesov in vojnih ciljev Hrvaške, Christian Schmidt odprto zagovarja koncept ustavnih narodov, za katerega je Evropsko sodišče za človekove pravice že ugotovilo, da je ta koncept v okoliščinah, kakršne so obstajale leta 1995, predstavljal začasno in nujno zlo. In prav ta koncept zla Schmidt danes skuša zaščititi in ga iz začasne in izsiljene kategorije prenesti v trajno in pravno kategorijo.

Nekateri analitiki so ugotovili, da je razlog za takšno Schmidtovo ravnanje želja po ohranitvi lastne verodostojnosti in zaščiti svojih preteklih odločitev. Seveda ima ta argument težo, vendar veliko kaže na to, da bi bilo tisto, kar ima Schmidt v naslednjem obdobju nalogo izpeljati, lahko veliko bolj nevarno za državo BiH.

Če ga Evropsko sodišče za človekove pravice ne bo ustavilo v primeru Kovačević, bo Schmidt v naslednjem obdobju državo BiH zagotovo privedel v veliko nevarnost. Zato je treba verjeti in vložiti vse pravne in diplomatske napore, da se Schmidta onemogoči pri uresničevanju vojnih ciljev sosednjih držav.

Opore za takšne dejavnosti je treba iskati tudi v dejstvu, da so ne le Evropsko sodišče za človekove pravice, ampak tudi haaško sodišče (ICTY) in Meddržavno sodišče (ICJ) s svojimi sodbami že ugotovili, da svetovna in evropska politika imata malo ali nič skupnega z mednarodnim in evropskim pravom.

Zato je skrajni čas, da državotvorne politike pokažejo proaktiven odnos pri zaščiti suverenosti, mednarodne subjektivitete in politične neodvisnosti države BiH, prvi korak v tej smeri pa bi lahko bil posredovanje jasnega uradnega sporočila Evropskemu sodišču za človekove pravice, da Christiana Schmidta izključi iz postopka v primeru Kovačević, saj Schmidt ne zastopa interesov BiH ne evropskega prava v BiH.

Prav tako je treba državljanom BiH, pa tudi državam, ki so priče Daytonskega mirovnega sporazuma, poslati jasno sporočilo, da je dosedanje ne/delovanje Christiana Schmidta v BiH destruktivno in škodljivo za interese države BiH.

Iluzijo, da bo državo BiH zaščitil nekdo drug, ne pa tisti, ki v njej živijo, državljani BiH plačujejo skoraj 30 let. Skrajni čas je, da lastno usodo in usodo države BiH iz rok drugih vzamemo v svoje roke.