Pogovarjal se je: Delvin Kovač
Varnostni svet Združenih narodov (ZN) je sinoči soglasno podaljšal mandat vojaškim silam EU v BiH - EUFOR Althea do novembra prihodnje leto.
EUFOR ima mandat tudi za uporabo sile, če je "varno in stabilno okolje resno ogroženo in obstoječe varnostne strukture ne bodo mogle več delovati".
Potekla je tudi redna razprava, med katero so veleposlaniki zahodnih držav kritizirali secesionistično retoriko oblasti v RS, hkrati pa izrazili polno podporo visokemu predstavniku Christianu Schmidtu.
Kot pričakovano, sta Kitajska in Rusija ponovili svoje dolgoletno stališče, da je treba Urad visokega predstavnika (OHR) nemudoma zapreti in prepustiti ljudem v BiH, da sami odločajo o svoji usodi.
Spregovoril je tudi predsedujoči Predsedstvu BiH Denis Bećirović, ki je med drugim obtožil srbske oblasti, da si prizadevajo za pripojitev RS, kot "dokaz" za to pa navedel deklaracijo, sprejeto na "vsesrbskem zboru" junija letos, ki jo je poimenoval načrtovalski dokument.
Prav tako je visoki predstavnik Christian Schmidt podal svoje redno polletno poročilo.
O sinočnji seji Varnostnega sveta ZN, pa tudi o sporočilih o Bosni in Hercegovini, ki so jih izrekli sami razpravljavci, smo se pogovarjali s pravnim strokovnjakom Sifetom Kukuruzom.
Kako na splošno komentirate sporočila, ki so jih sinoči lahko slišali v Varnostnem svetu ZN v zvezi z našo državo?
Kukuruz: Na splošno lahko rečemo, da gre za "standardizirana" stališča, ki ne predstavljajo nobene spremembe v dolgoletni politiki mednarodne skupnosti do BiH, ki se do zdaj ni izkazala kot posebej koristna za BiH. Ohranjanje političnega pristopa "starih problemov", ki se je že izkazal kot neproduktiven, je najboljši način, da se ti problemi ohranijo pri življenju.
Enak politični pristop ob pričakovanju drugačnega rezultata, na splošno gledano, predstavlja eno od bistvenih značilnosti političnega, kalkulantskega uma. Morda bi se takšen odnos mednarodne skupnosti do BiH lahko primerjal s kalkulantsko filozofijo "drži vodo, dokler mojstri ne odidejo". Mednarodna skupnost pa se je izkazala kot velik mojster kalkulacije, ko gre za državo BiH.
Poudariti je treba, da je takšen pristop večkratno škodljiv za BiH, najprej zato, ker predstavlja nadaljevanje sterilne politike, ki se do zdaj ni izkazala kot produktivna in ki je namenjena ohranjanju obstoječega stanja, takšno stanje pa je za državo BiH škodljivo. Drugič, to kaže tudi na pomanjkanje resničnega interesa ali neobstoj volje, da se stanje v BiH spremeni v smeri krepitve države BiH in izboljšanja funkcionalnosti njenih institucij.
Navsezadnje takšen pristop sam po sebi postavlja dilemo, ali je sploh cilj takšne politike izgradnja stabilne in funkcionalne države BiH. Torej, sporočila, ki so jih lahko slišali na seji Varnostnega sveta ZN, so potrditev kontinuitete politike mednarodne skupnosti do BiH, ki je državo BiH ponovno pripeljala v stanje realne eksistenčne negotovosti.
"Standardne" države imajo BiH polna usta, medtem ko so druge "standardne" usmerjene proti BiH in kažejo svojo trdno podporo RS. Kaj vam to pove?
Kukuruz: Seveda gre za že prej zgrajene konceptualne pristope, ki se na takšnih zasedanjih Varnostnega sveta ZN le rahlo popravijo, da bi se lahko reklo, da gre za novo, ne pa za že prej opravljeno sejo Varnostnega sveta. Torej, vsebina in pristop sta ista, metode in predstava za javnost pa prilagojeni trenutku in aktualnim geopolitičnim okoliščinam.
Politika je po svoji naravi kalkulacija interesov, interesi velikih sil, ko gre za državo BiH in regijo, pa so že od prej znani. Ko gre za politiko mednarodne skupnosti do BiH, bi bilo morda bolj korektno reči, da gre za interese velikih sil v regiji, v katere je treba le vključiti tudi BiH.
Mednarodna skupnost nima svoje avtentične, posebne politike za BiH, kar so najbolje pokazali dogodki v obdobju 1992-1995, kar potrjujejo tudi dogodki od Daytona do danes. Ne smemo si zatiskati oči pred dejstvom, da se danes npr. visoki predstavnik mednarodne skupnosti v BiH Christian Schmidt o usodi BiH in najpomembnejših političko-pravnih procesih za državljane BiH pogovarja pogosteje, tako javno kot tajno, z voditelji sosednjih držav kot s politiki v BiH.
Takšen pristop je mednarodna skupnost izkazovala tudi v času agresije, kar spet pomeni, da ponovno živimo okoliščine in čas eksistenčnih izzivov za BiH. Niti takrat niti danes sosednje države in mednarodna skupnost niso bile resnično zavezane interesom države BiH na način, da bi se v praksi spoštoval suverenost, ozemeljska celovitost, mednarodna subjektivnost in politična neodvisnost BiH.
V interesu lastne prihodnosti bi se državljani BiH morali prenehati pustiti iluzijam glede odnosa mednarodne skupnosti do BiH – ta nikoli ni bil, niti danes ni, primarno zavezan njihovim interesom.
Enkrat smo že bili priča neuspehu mednarodne politike, ki ni želela ustaviti skoraj štiriletne agresije na BiH in ni "branila" svojega "nikoli več". Koliko sploh lahko danes verjamemo mednarodni skupnosti kot taki?
Kukuruz: Prav kot sem že poudaril, gre za licemerni pristop do BiH. Pogosto poudarjanje stališča "nikoli več", ob vsakodnevnem prikazovanju prakse iz obdobja 1992-1995, najbolje kaže na neiskrenost in licemernost takšnega sporočila. Državljani BiH bi se morali prenehati poslušati besede in verjeti obljubam raznih birokratov iz mednarodne skupnosti ter gledati, kaj dejansko počnejo ali ne počnejo. Za BiH pa so naredili malo dobrega in veliko slabega.
Seveda ne želim zmanjšati zaslug mednarodne skupnosti za ustavitev vojne v BiH, hkrati pa ne moremo zmanjšati odgovornosti mednarodne skupnosti za to vojno, ki je bila dvostranska agresija in ki se je odvijala z blagoslovom mednarodne skupnosti. Dejstvo, da je šlo za agresijo, mednarodna skupnost pa nikoli ni postavila vprašanja odgovornosti za to agresijo, jasno kaže, da ne gre za odnos do BiH, ki bi bil skladen z mednarodnim pravom.
Da je takšen odnos utemeljen, potrjujejo tudi sodbe Meddržavnega sodišča za genocid, številne sodbe haaškega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo ter sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice. Ali lahko danes kdo na racionalno sprejemljiv način pojasni dejstvo, da najvišje svetovne in evropske sodne instance sodijo, da je bila svetovna in evropska politika do BiH v nasprotju z mednarodnim pravom, da pa za to politiko, ki je imela za posledico najhujše zločine, nihče ne odgovarja ali da te sodbe sploh ne vplivajo na političnopravno ureditev BiH.
Torej, odnos mednarodne skupnosti do BiH je več kot licemeren in tega se morajo državljani BiH zavedati ali, natančneje, s tem se morajo sprijazniti.
Morda je edino omembe vredno s sinočnje seje podaljšanje misije Althea v BiH...
Kukuruz: Seveda, vsaka odločitev, ki onemogoča kakršno koli obliko nasilja, še posebej oborožen spopad, ki bi ponovno povzročil človeške žrtve, je dobrodošla. Vendar pa, kot pri vsem, kar je mednarodna skupnost počela in počne v BiH, tudi do te odločitve ni mogoče ne izraziti določene skepse.
Ne smemo pozabiti na dejstvo, da je na čelu sil EUFOR-a oseba iz države (Madžarske, op.a.), katere predsednik in zunanji minister imata izjemno dobre, celo prijateljske odnose s predsednikom manjše bosanskohercegovske entitete, ki odprto poziva k rušenju države BiH.
Morda je prav takšna odločitev eklatanten primer notranje nedoslednosti politike mednarodne skupnosti do BiH, saj se na eni strani sprejemajo ukrepi, katerih domnevni cilj je zaščita interesov BiH, na drugi strani pa se izvajajo dejavnosti, ki paralizirajo, celo popolnoma nevtralizirajo to javno izraženo zavezanost.
Medtem ko si prizadeva preprečiti izbruh oboroženega spopada in odprte vojne, mednarodna skupnost hkrati odpira politični front, na katerem poteka politična vojna in intenzivni politični boji proti državi BiH. Na tem frontu posamezne evropske države in njihovi voditelji dajejo pomembno politično in drugo logistično podporo protidržavnim silam.
Torej, misija Althea je pozitivna odločitev, ki jo resno relativizira istočasno dovoljevanje političnih procesov, ki so enako, če ne še bolj, škodljivi za stabilnost, obstoj in prihodnost BiH kot suverene in funkcionalne države, ki temelji na temeljnih demokratičnih vrednotah, ki se prakticirajo v zrelih in stabilnih demokracijah. Lahko bi rekli, da mednarodna skupnost preprečuje oborožen spopad v BiH, vendar ni iskrena v domnevnem boju proti politični vojni, ki se vodi proti BiH.
Iz ZDA napovedujejo nove sankcije tistim, ki kršijo Dayton. Mi v BiH dobro vemo, da te sankcije sploh ne delujejo v smislu uveljavljanja Daytona, hkrati pa dobro vemo, da je Dayton "norčevska košulja", ki v BiH onemogoča kakršen koli napredek in politični dogovor o katerem koli vprašanju...
Kukuruz: Spet bi se lahko reklo, da gre za preizkušeno "mantro", ki se je izkazala za učinkovit instrument za ohranjanje obstoječega stanja, ki je rezultat mednarodnim pravom prepovedane uporabe sile. Torej, gre za mantro, s katero se pri državljanih BiH že skoraj 30 let ohranja zavest, da jim ni treba prevzeti odgovornosti za usodo BiH v svoje roke, ampak da jo bo vedno pokazal nekdo drug.
Vendar bi bilo treba dobro premisliti, kakšno je in kaj v svojem bistvu pomeni sporočilo sankcionirati tiste, ki kršijo Dayton?
Če bi imele ZDA in Evropa dosledno politiko, ki izhaja iz vrednot, načel in principov mednarodnega prava, bi prav ZDA in EU morale prve "kršiti" Dayton, saj je Dayton rezultat agresije in v določeni meri uspešne obrambe pred agresijo, je posledica uporabe sile, ki je prepovedana z mednarodnim pravom.
Torej, Daytonski sporazum ni nekaj, na kar bi bila mednarodna skupnost lahko in bi se morala ponositi in kar bi morala, kot to počne, promovirati kot prihodnji političnopravni okvir za življenje državljanov in narodov v BiH. To se ne bi smelo dogajati, vsaj ne po sodbah Meddržavnega sodišča, haaškega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice.
Ni dovolj reči, da je Dayton le "norčevska košulja", vse bolj postaja grobnica, v kateri je mogoče najti vse mednarodne instrumente za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in teh sledi ne morejo prikriti številne ameriške in evropske pobude za domnevno reformo Ustave BiH, ki se dejansko izkažejo za sekundarne in terciarne grobnice sodnih odločb najvišjih svetovnih in evropskih instanc ter mednarodnih konvencij o človekovih pravicah in svoboščinah.
Tisti, ki meni, da Dayton predstavlja temelj, na katerem je mogoče doseči napredek in politični dogovor, mora upoštevati dejstvo, da gre za pravi dogovor s "hudičem", saj je Dayton "varna hiša", v kateri so zatočišče našle tudi politike, ki so negirale in z uporabo oborožene sile odprto rušile BiH. Takšnim politikam je prav Dayton omogočil ne le preživetje, ampak tudi okrevanje, dogodki v BiH, ki jim priča od leta 1995 do danes, pa kažejo, da so se takšne sile, zahvaljujoč Daytonu, uspele opomoreti.
Zato je Dayton nujno vir stalnih strahov in upov, pri čemer strahovi, zaradi nedosledne politike mednarodne skupnosti, upravičeno postajajo vse večji in realnejši.
Kitajska in Rusija sta ponovili svoje dolgoletno stališče, da je treba OHR nemudoma zapreti in prepustiti ljudem v BiH, da sami odločajo o svoji usodi. Kakšna bi bila že jutri usoda BiH brez OHR-ja, ali bi se B, H in S komponente kaj lahko dogovorile?
Kukuruz: Takšno stališče bi se v prvem delu lahko podprlo, če ne bi bilo njegovega drugega, neizrečenega ali skritega dela. Torej, če bodo državljani in narodi v BiH, brez vpletanja Srbije in Hrvaške, odločali o političnopravnih procesih, potem je OHR res treba zapreti. Če pa bosta Srbiji in Hrvaški dana odprta ali prešutna podpora za izvajanje njunih politik v BiH, ki sta ju v obdobju 1992-1995 izvajali z oboroženimi sredstvi, potem se stališča Rusije in Kitajske seveda ne more podpreti.
Spomnil bi, da so v preambuli Ustave BiH državljani in narodi BiH izrazili svojo zavezanost "politični neodvisnosti" BiH. Ta politična neodvisnost žal v praksi nikoli ni bila dosežena, velik delež k temu pa ima prav mednarodna skupnost.
Vsem je jasno, da politike HDZ BiH in politike Milorada Dodika v svojem bistvu predstavljajo politike Hrvaške in Srbije v BiH, in sicer tiste politike, s katerimi je bilo v obdobju 1992-1995 rušeno BiH.
Takšen odnos sosednjih držav do BiH pravzaprav omogoča Dayton in to je treba spremeniti. Ko bodo državljani in narodi v BiH v položaju, da bodo samostojno ustvarjali politiko države BiH, brez vpletanja sosednjih držav, bo tudi prisotnost OHR-ja nepotrebna.
Kako gledate na nastop visokega predstavnika Christiana Schmidta v Varnostnem svetu ZN?
Kukuruz: Christian Schmidt je institucijo OHR-ja resno kompromitiral. Še več, izkazuje se kot resna ovira za vzpostavitev države BiH kot evropske demokratične države. Njegov nastop v Varnostnem svetu ZN je bil usmerjen v ohranjanje pozornosti mednarodne skupnosti na starih in dokazanih politikah in politikih kot motilnih dejavnikih v BiH, to pa je Milorad Dodik in politika, ki jo izvaja.
Vendar njegov nastop hkrati dokazuje jasno namero, da pred očmi mednarodne javnosti skrije destruktivno politiko, ki jo v BiH izvaja Dragan Čović, do katere pa tudi sam kot visoki predstavnik kaže resno naklonjenost. S kritiziranjem Milorada Dodika in njegove politike je Christian Schmidt dejansko oprostil Dragana Čovića in destruktivno politiko, ki jo izvaja.
S kritiziranjem Milorada Dodika, kateremu je s svojim nedelovanjem istočasno prepustil v lastništvo polovico BiH, medtem ko ščiti Dragana Čovića, je Christian Schmidt pokazal, da ni zavezan interesom BiH. Hkrati njegovo kritiziranje odločbe Ustavnega sodišča BiH o državni lastnini v Varešu dodatno potrjuje stališče, da služi interesom, ki niso združljivi z interesi države BiH.
Še posebej je zaskrbljujoče njegovo molčanje o aktualnem postopku revizije sodbe v primeru "Kovačević" in njegova vpletenost v ta postopek, torej v izpodbijanje ali, natančneje, rušenje prvostopenjske sodbe. Morda bi se komentar o Schmidtovem nastopu pred Varnostnim svetom ZN lahko povzel v ugotovitev, da BiH še vedno potrebuje OHR, vendar takšnega visokega predstavnika ne potrebuje.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci proti Američanom, nov poskus konec junija
