Več kot 600 Bošnjakov iz Foče še pogrešanih, številne žrtve skriva Drina

Z izpustitvijo belih vrtnic s Karlovega mostu v Drino bodo v nedeljo obeležili Dan spomina na vse nedolžne žrtve in prisilno pogrešane osebe iz Foče, so napovedala združenja žrtev.
Prejšnje obeleževanje Dneva spomina na pobite v Foči.

Mehmed Ćerimagić je bil 1. julija 1992 odpeljan iz vasi Mješaje, skupaj s svojim bratom in drugimi sosedi, v Kazneno-popravni zavod Foča. Sredi leta 1993 je bil po izsledkih njegovega vnuka Elvisa Čauševića v skupini ljudi, ki so jih odpeljali na obiranje sliv.

„Vemo, da se tisti, ki so šli obirati slive, nikoli niso vrnili! Prišel sem do informacije, da je najverjetneje na mostu v Brodu v Foči na zverski način zaklan in vržen v reko Drino. Nikoli nismo našli niti ene njegove kosti,“ pripoveduje Čaušević za Detektor.

Vsako leto na obeleževanje nosi njegovo povečano sliko.

„Zadnjič sem dedka videl v njegovi hiši na začetku vojne, ko sem s svojo mamo in sestro prišel obiskat njega in babico v vas. Takrat je mami rekel: ‚Čupo, beži z otroki, tole ni dobro!‘ Nekega leta sem na obeleževanju v Foči rekel, da jaz oprostiti ne morem, lahko pa smo hvaležni, če nam poveste, kje so naši mrtvi, da jih dostojno pokopljemo,“ pravi Čaušević.

Glede na podatke Združenja žrtev „Foča 92-95“ se še vedno išče 619 oseb s področja te občine.

S sodbami sodišč v Haagu je bilo ugotovljeno, da se je politični in vojaški prevzem oblasti v občini Foča začel tako, da so 8. aprila 1992 srbske sile obstreljevale mesto. Streljanje in obstreljevanje je bilo usmerjeno na naselja z večinskim bošnjaškim prebivalstvom, kot je Donje Polje, ali z mešanim prebivalstvom, kot je Čohodor Mahala, in zavzetje mesta se je končalo do sredine aprila 1992.

Bošnjaško in drugo nesrbsko prebivalstvo so sistematično zbirali v racijah, s civilisti so pogosto kruto ravnali, jih pretepali in včasih ubijali. Moške in ženske so ločevali in jih premeščali v različne priporne objekte, kot so šolski in družbeni objekti ter fočanski zapor, kjer so bili izpostavljeni ponižujočemu in degradirajočemu ravnanju.

S simboličnim izpustom belih vrtnic v reko Drino s Karlovega mostu v Foči v spomin na vse pobite, člani družin sporočajo, da ne želijo, da se zločini v tem mestu ponovijo.

„Karlov most se nahaja v neposredni bližini KP doma Foča, ki je bil med vojno največji taborišče za moške, v določenem obdobju pa tudi za ženske na območju občine Foča. Večinoma so moške iz KP doma izvajali in jih ubijali na tem mostu. Ta most ima žalostno zgodovino, podobno se je dogajalo leta 1942,“ pravi Midheta Kaloper iz Združenja žrtev „Foča 92-95“.

V haških sodbah Dragoljubu Kunarcu in drugim, nato Radovanu Karadžiću, Ratku Mladiću, Momčilu Krajišniku ter Miloradu Krnojelcu, je bilo ugotovljeno, da je bilo na stotine bošnjaških moških, pa tudi več drugih nesrbskih civilistov, zaprtih v KP domu, čeprav niso bili obtoženi nobenega kaznivega dejanja. Od konca bojev do konca leta 1994 je bilo v vsakem trenutku več sto moških, ki so bili tam zaprti v obdobju od štirih mesecev do več kot dveh let in pol.

„Drino smatramo za največje grobišče na območju Balkana, kjer se posmrtni ostanki naših najdražjih nahajajo še vedno v globini njenega korita in obstaja možnost, da nikoli ne bodo najdeni,“ se boji Kaloper.

Izet Spahić, edini bošnjaški odbornik v Skupščini občine Foča, pravi, da družine žrtev Karlov most imenujejo „most smrti“, saj so ljudi na njem ubijali in od tam metali v Drino. Pravi, da se je v to mesto po vojni vrnilo zelo malo ljudi.

„Z varnostnega vidika ni bilo težav. Uspelo nam je najti neko komunikacijo in to deluje tako, kot mora. Foča je znano mesto trpljenja žensk med vojno. Veliko je zločincev, ki jih zakon ni dosegel, upamo, da jih bo. Več kot 600 Bošnjakov se še vedno vodi kot pogrešanih. Projekt ‚Buk Bijela‘ nas je vznemiril, saj sumimo, da se na tem mestu nahajajo množična grobišča. O tem smo govorili javno, vendar nismo uspeli ničesar spremeniti,“ pravi Spahić za Detektor.