Virus 'srbskega sveta' je že zdavnaj nameščen v Sloveniji, vprašanje je, kako ga odstraniti iz državne politike

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Po izvedenih volitvah v Sloveniji in hitri konstituciji parlamenta je del regionalnih medijev odprl vprašanje širjenja t.i. “srbskega sveta” in možnosti, da ta članica Evropske unije postane njegov nov politični prostor.

Vendar je taka postavitev problema že v izhodišču napačna tako analitično kot politično. Ne gre za to, ali Slovenija vstopa v “srbski svet”, saj je ta projekt že zdavnaj vstopil v Slovenijo. Zato je veliko natančnejše vprašanje, ali ima nova oblast, kakorkoli že sestavljena, zmogljivost in politično voljo, da se iz tega vplivnega kroga sploh izvleče.

Kajti vpliv, o katerem govorimo, ni niti nov, niti površinski, niti vezan izključno na politične marginalce.

Osredotočanje na Zorana Stevanovića in njegovo stranko Resnica je lahko medijsko privlačno, vendar v bistvu zamazuje širšo sliko.

Pravi problem ni na politični periferiji, ampak v samem središču moči. Tu je treba predvsem opazovati dolgoletno vlogo Zorana Jankovića, politika, ki že leta močno vpliva ne le na lokalni ravni v Ljubljani, ampak tudi na širše politične in poslovne tokove v Sloveniji. Njegove povezave in politični refleksi so pogosto predmet kontroverz, vendar nikoli niso bili resno politično naslovljeni.

Janković in Golob

Mandat nekdanjega premierja Roberta Goloba je dodatno razgalil meje takšne politike. Čeprav se je v javnosti poskušal profilirati kot evropski, reformni in načelen voditelj, so konkretni potezi njegove vlade pokazali drugačno sliko.

Najbolj ilustrativen primer je vprašanje sankcij proti Miloradu Dodiku. Čeprav so obstajale napovedi o odločnejšem pristopu, celo pripravljeni ukrepi, se je končna odločitev skrčila na minimum, prepoved vstopa, brez dejanskega poseganja v poslovne tokove, premoženje ali finančne mreže. Z drugimi besedami, simbolika je nadomestila bistvo.

Tak pristop ni bil rezultat diplomatske nuje, ampak političnega kalkuliranja. Poskus, da bi pred Brusljem pustili vtis načelnosti, ob hkratnem ohranjanju obstoječih odnosov in interesov, je pripeljal do politike dvojnih meril. Dodatno so mediji, blizu oblasti, plasirali tezo, da za ostrejše ukrepe domnevno ni podpore iz Washingtona, kar je služilo kot priročen alibi za izostanek konkretnega ukrepanja.

Medtem so se poslovne povezave ljudi, blizu strukturam oblasti v Republiki srbski, nadaljevale brez večjih ovir. Poslovnež Mladen Milanović, znan po bližini političnim krogom okoli Dodika, je uspel razširiti svoje poslovne dejavnosti tudi v Sloveniji.

Njegove povezave z ljudmi, kot je Zoran Tegeltija, pa tudi indirektni stiki s strukturami, blizu Draganu Čoviću, kažejo na obstoj širše mreže politično-poslovnih odnosov, ki presegajo državne meje. Pomembno je poudariti tudi, da so nekatera njegova podjetja prej pristala na črnih seznamih mednarodnih finančnih institucij, kar dodatno problematizira dejstvo, da nemoteno posluje v državi članici EU.

Vzporedno s tem obstajajo tudi simbolični, a politično pomembni potezi, ki govorijo o okolju, v katerem se takšni odnosi razvijajo. Odločitev Muzeja novejše in sodobne zgodovine v Ljubljani, da med mandatom Golobove vlade ne odpre razstave o genocidu v Srebrenici, je sprožila upravičene reakcije in odprla vprašanje političnega vpliva na kulturne ustanove.

Ko vse te elemente postavimo v isti okvir, postane jasno, da pripoved o tem, kako bi morebitni močnejši politični rezultat Resnice lahko “uvedel” Slovenijo v “srbski svet”, predstavlja poenostavljanje resničnosti.

Veliko resnejši problem je dejstvo, da so določeni politični, ekonomski in družbeni vplivi “srbskega sveta” že globoko ukoreninjeni.
Zato je ključno vprašanje za novo oblast v Sloveniji ne, kako preprečiti vstop v “srbski svet”, ampak kako redefinirati obstoječe odnose, vzpostaviti jasne standarde in prekiniti prakso selektivne načelnosti, torej kako izstopiti iz 'srbskega sveta'.

V tem procesu bo vloga Jankovića, pa tudi političnih in poslovnih mrež, ki delujejo zunaj formalnih institucij, ključna. Kajti brez soočenja s temi strukturami bo vsaka zgodba o evropskih vrednotah ostala le politična deklaracija.

Ne smemo pozabiti, da je Janković priljubljen politični obraz Aleksandra Vučića. Kajti Vučić je pred letom dni Jankoviću ponudil mesto premierja Srbije, po zanesljivih virih pa je ljubljanski župan to ponudbo zavrnil, da bi do oktobra letos ostal na čelu glavnega mesta Slovenije. Koliko Vučić zaupa Jankoviću in kako pomemben igralec je zanj, kaže dejstvo, da je bil napovedan kot eden od možnih kandidatov SNS na predsedniških volitvah v Srbiji.

Do takrat bo Janković glavni tuji promotor EXPO sejma v Beogradu in ključna dolgoročna povezava Beograda s kadri “srbskega sveta” v Sloveniji.

Povzeto, Janković je s svojo politiko in vplivom na državo, zlasti v mandatu Goloba, ključno zagotavljal “srbski svet” v Sloveniji in zato se mora ta država poskrbeti, da se očisti vpliva tega velikosrbskega projekta, ki ni prišel z zadnjimi volitvami, ampak veliko, veliko prej!