Združenja žrtev predsednici Gatti Santani: Kazen mora biti izvršena, ni predčasnega izpusta zločinca Mladića

(Patria) - Združenje žrtev in prič genocida, Združenje Gibanje „Matere enklav Srebrenica in Žepa“, Združenje „Žena Podrinja“, Združenje Matere Srebrenice, Združenje Žene Srebrenice so poslali pismo predsednici Mednarodnega rezidualnega mehanizma za kazenska sodišča Gracieli Gatti Santani, v zvezi z zahtevo obrambe za izpustitev Ratka Mladića na prostost.

„Predstavniki žrtev in preživelih najoštrije nasprotujemo zahtevi obrambe za predčasno ali začasno izpustitev na prostost.

Ta zahteva ni nič novega. Že od trenutka privedbe Ratka Mladića pred mednarodno sodišče, si obramba sistematično prizadeva za njegovo izpustitev z enakimi ali podobnimi argumenti. Sodni senati in predsedniki sodišča so takšne poskuse že večkrat obravnavali in zavrnili.

Včerajšnja zahteva temelji na domnevnih humanitarnih razlogih. Vendar že sama dejanskost, da obramba ponuja alternativo, bodisi začasno bodisi predčasno izpustitev, jasno kaže, da ne gre za edini nujni ukrep, temveč za pravno taktiko. S tem se postavlja pod vprašaj tudi trditev o neposredni življenjski ogroženosti.

Posebej problematična je trditev, da bi bilo zdravljenje v Srbiji primernejše od tistega, ki ga zagotavlja Mednarodni rezidualni mehanizem za kazenska sodišča. Gre za institucijo, ki ima jasno obveznost zagotoviti ustrezno zdravstveno oskrbo vsem pridržanim pod mednarodnim nadzorom in z visokimi standardi. Trditev, da takšen sistem ne more zagotoviti ustrezne zdravstvene oskrbe, zahteva trdne in nedvoumne dokaze, ki v tem primeru niso bili prepričljivo predstavljeni", navaja pismo.

Žrtve opozarjajo, da je bil Ratko Mladić pravnomočno obsojen za genocid, zločine proti človeštvu in najhujše vojne zločine, storjene v Evropi po drugi svetovni vojni. Kazen dosmrtnega zapora ni simbolična, predstavlja minimum pravice za na tisoče ubitih in njihove družine.

„Za preživele, takšne zahteve pomenijo ponovno odpiranje ran in poskus relativizacije odgovornosti. Medtem ko govorimo o „dostojanstvu“ obsojenca, ne smemo pozabiti na dostojanstvo žrtev, ki traja vse življenje.

Izvršitev kazni predstavlja minimum pravice. Predčasna ali začasna izpustitev na prostost:

– bi spodkopala dokončnost sodb,

– bi ponovno travmatizirala žrtve in preživele,

– bi narušila zaupanje v mednarodno pravico.

Številne žrtve še vedno živijo s trajnimi fizičnimi in psihološkimi posledicami. Za razliko od obsojene osebe, njim ni bila ponujena nobena „olajšava“.

Medtem ko se obramba sklicuje na dostojanstvo ob koncu življenja, žrtve poudarjajo, da dostojanstvo vključuje tudi odgovornost. Izrečena kazen je prav izraz tega dostojanstva do žrtev in se ne sme zmanjševati, razen v resnično izjemnih okoliščinah, ki v tem primeru ne obstajajo.

Izpustitev v tem trenutku bi poslala nevarno sporočilo, da se lahko celo tisti, ki so obsojeni za genocid, izognejo polni odgovornosti s sklicevanjem na starost ali bolezen. Zato žrtve jasno sporočajo: Pravica mora ostati dosledna. Kazen mora biti izvršena. Ni predčasnega konca za zločine, ki nimajo roka trajanja", je navedeno v pismu predsednici Gatti Santani.