Trideset let po genocidu: Tišina Potočarov proti hrupu zanikanja

(Patria) - Sodbe Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo, vključno s tistimi za Ratka Mladića in Radovana Karadžića, so nedvoumno potrdile, da je bil v Srebrenici storjen genocid. Kljub temu, tri desetletja kasneje, se resnica še vedno sistematično zanika – tako v entiteti Republika Srpska kot v delu srbskega političnega spektra.

Tišina v dolini belih nagrobnikov v Potočarih priča o več kot osem tisoč ubitih bošnjaških moških in dečkov. Toda ta tišina je danes tudi simbol odpora – proti pozabi, zanikanju in politizaciji zločina.

Šehida Abdurahmanović, članica Združenja "Matere enklav Srebrenica in Žepa", pravi, da je zanikanje danes morda celo bolj agresivno kot prej:

"Zanikanje je, s tekom let, vse bolj intenzivno. Mislim, da to ni zaradi nas – to počnejo zaradi sebe. Storilcem ni lahko živeti s tem."

Zakon, ki ga je leta 2021 uvedel visoki predstavnik Valentin Inzko in ki prepoveduje zanikanje genocida, je dal določene rezultate. Sodišče BiH je nedavno izreklo tudi prvo sodbo: Vojin Pavlović, predsednik združenja "Istočna alternativa", je bil obsojen na dve leti in pol zapora, ker je poveličeval obsojenega vojnega zločinca Ratka Mladića. Čeprav je to pomemben korak, ta sodba ostaja osamljena.

Profesor prava Vedad Gurda poudarja potrebo po močnejšem normativnem okviru:

"Upati je, da bo v prihodnosti zakon dodatno zaostren in da bo pregon zanikanja genocida učinkovitejši."

Zanikanje zločinov pogosto prihaja tudi skozi izobraževalni sistem. Učbeniki v Republiki Srpski oblikujejo narative, ki zanikajo sodne dejstva. Namesto priznanja in izobraževanja, so prisotni revizionizem in izkrivljanje resnice.

Kljub temu se življenje v Srebrenici nadaljuje. Adem Mehmedović, lokalni prebivalec, priča o realnosti sobivanja:

"Storjen je bil genocid. Minilo je 30 let in odločili smo se, da bomo tukaj, da bomo živeli in delili prostor s srbskimi sosedi. Naši otroci odraščajo skupaj."

Predsednik Skupščine Občine Srebrenica, Almir Dudić, sporoča, da mora biti zakon uveljavljen:

"Le dosledno uveljavljanje zakona lahko ustavi zanikanje. Srebrenica nima druge alternative, kot da je simbol sobivanja – tako lokalno kot na ravni celotne BiH."

Imam Ahmed Hrustanović poudarja, da brez pravice in resnice ni temeljev za prihodnost:

"Če resnica ni zadovoljena, potem gradimo nekaj brez temeljev. A brez temeljev nič ne more trajati."

Zanikanje, pravijo sogovorniki, ni poraz resnice – je pa dokaz, da je boj zanjo še vedno nujen. Resnica o Srebrenici ni vprašanje preteklosti, temveč test za prihodnost Bosne in Hercegovine. Njeno priznanje ne bi smelo biti politični stav, temveč civilizacijska norma.

(BHRT)