Svetovna pravica ima na svojem obrazu vedno temne lise: Bo OZN z resolucijo o Srebrenici oprala svojo vest?

Za NAP piše: Sifet Kukuruz, pravni strokovnjak

Napovedano sprejetje resolucije o genocidu v Srebrenici na zasedanju Generalne skupščine OZN je sprožilo veliko razprav na lokalni in regionalni, pa tudi širši mednarodni ravni. Te razprave so zaznamovale ostro nasprotujoča si stališča, tista, ki kažejo na potrebo po sprejetju takšne resolucije, in tista, ki v njenem sprejetju vidijo grožnjo spravi v BiH in regionalni stabilnosti.

Takšna nasprotujoča si stališča so povzročila tudi znatno prelaganje sprejetja resolucije, pretekli čas pa je bil ob precejšnji medijski pompi izkoriščen za lobiranje "za" in "proti" resoluciji, kar kaže na znatne dileme in nejasnosti glede potrebe in možnih posledic sprejetja takšne resolucije.

Čeprav resolucija o genocidu v Srebrenici nima pravno zavezujočega značaja, so nekateri že samo napoved njenega sprejetja razumeli kot obsodbo celotnega srbskega naroda ali obsodbo entitete Republika srbska.

Neobstojnost takšnih trditev morda najbolje ponazarja dejstvo, da niti sodba Meddržavnega sodišča iz leta 2007 za genocid, niti številne sodbe t.i. Haškega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo, s katerimi je bil dokazan genocid, kot pravno zavezujoči akti, niso bile sodbe srbskemu narodu, niti niso postavile pod vprašaj obstoja entitete Republika srbska.

Neresnice ali polresnice

Vzporedno s takšnimi strahovi se odvija drama na mednarodni ravni, ki je bila režirana tako, da se države, ki glasujejo "za" ali "proti" resoluciji, uvrščajo med tiste, ki so na pravi, in tiste, ki so na napačni strani zgodovine.

Veliko stvari kaže na to, da se v celotni zgodbi najmanj ali skoraj nikakor ne upošteva žrtev, ki ostajajo razpete med interesi tistih, ki so izvršili genocid, in njihovih sponzorjev, ter tistih, ki so bili dolžni, a niso preprečili izvršitve tega zločina. V tem kontekstu je povsem jasno, da ne obstaja resničen interes ne enih ne drugih za sprejetje resolucije.

Prvi resolucije ne želijo, ker se bojijo, da bi bili rezultati genocida lahko postavljeni pod vprašaj, celo razveljavljeni, drugi pa, ker se bojijo, da bi se znašli v neprijetnem položaju, glede na to, da so bili dolžni preprečiti zločin, pa tega niso storili, čeprav bi lahko. Resolucija ostaja razpeta med tema dvema stranema in težko jo je obravnavati kot izraz globoke moralne in politične katarze na mednarodni ravni.

Resolucija Generalne skupščine OZN, kot politični akt, ki temelji na neiskrenih namenih, le potrjuje značaj politike, ki jo je ta svetovna organizacija vodila in jo še vedno vodi. O kakšni politiki gre, najbolje vedo preživeli žrtve genocida v BiH.

"A Avdo pravi"

Ob tej priložnosti ni odveč omeniti interpretacijo pomena resolucije novinarja Avde Avdića, ki je na zelo slikovit način pojasnil vrstni red pomembnosti, ko gre za resolucije Varnostnega sveta in Generalne skupščine OZN. Tako "Avdo pravi", da je zelo naivno polagati kakšna velika upanja v resolucijo Generalne skupščine OZN, ki nima pravno zavezujočega značaja, predhodno pa biti priča nekaznovanemu kršenju številnih resolucij Varnostnega sveta OZN, ki so imele zavezujoč značaj. Vendar, kot "Avdo pravi", je bolje, da resolucija obstaja, kakršnakoli že je, kot pa da je sploh ni.

Še bolj naivno je verjeti, da je sprejetje resolucije s strani Generalne skupščine OZN izraz spoštovanja in iskrenosti mednarodne skupnosti do preživelih žrtev genocida. Resolucija o genocidu v Srebrenici je izraz iskrenosti v isti meri, kot so bile resolucije o razglasitvi zaščitenih območij OZN leta 1993 izraz iskrene zavezanosti OZN, da zaščiti prebivalstvo teh območij pred genocidom.

Hkrati je mogoče z pravico trditi, da resolucija predstavlja pravico za preživele žrtve genocida v isti meri, kot so bile resolucije o razglasitvi zaščitenih območij OZN iz leta 1993 jamstvo za preživetje prebivalcev zaščitenih območij, ki so kasneje, pred očmi OZN, pa tudi celotne svetovne javnosti, bili pobiti na najokrutnejši način.

Treba je spomniti na dejstvo, da je 16. aprila 1993. leta, z resolucijo 819 Varnostnega sveta OZN, enklava Srebrenica razglašena za "zaščiteno območje", medtem ko je 6. maja 1993. leta, z resolucijo Varnostnega sveta OZN 824, ta status razširjen na Sarajevo, Žepo, Goražde, Tuzlo in Bihać. Vsa ta mesta so bila pod zaščito mirovnih enot UNPROFOR-a in le s čudežem so se izognila usodi Srebrenice.

Torej, niti pravno zavezujoče resolucije Varnostnega sveta OZN žrtvam genocida niso prinesle varnosti, niti sprejetje pravno nezavezujoče resolucije o genocidu v Srebrenici s strani Generalne skupščine OZN preživelim žrtvam genocida ne bo prineslo pravice. Trgovanje z resolucijo o genocidu v Srebrenici, ki postaja vsak dan bolj vidno, predstavlja pravzaprav izraz nespoštovanja preživelih žrtev genocida.

Odnos, ki ga mednarodna skupnost danes kaže do preživelih žrtev zločina genocida, se vse bolj poistoveti z odnosom, ki ga je mednarodna skupnost izkazala do žrtev, ki niso preživele tega strašnega zločina.

Enoglasna podpora OZN

Intrige, ki spremljajo delo Generalne skupščine OZN v zvezi z napovedanim sprejetjem resolucije, kažejo, da bi v svetu, kot je danes, le resolucija, ki bi jo sponzorirali tisti, ki so izvršili genocid, in bi jo sopodpisali tisti, ki so zavestno omogočili, da se je ta zločin zgodil, in ki niso storili ničesar, da bi bil ta zločin ustrezno kaznovan, imela soglasno podporo v Generalni skupščini OZN. Sprejetje takšne resolucije zagotovo ne bi bilo odloženo, niti ne bi bili vloženi amandmaji k besedilu resolucije.

Težave z določitvijo datuma zasedanja Generalne skupščine OZN, na katerem bi bila sprejeta resolucija o genocidu v Srebrenici, kažejo, da je mednarodna skupnost v svojem odnosu do zločina genocida hinavska in nepopustljiva. Zapleti v zvezi s prelaganjem sprejetja te resolucije jasno kažejo, da je resolucija postala sredstvo političnega trgovanja, ne pa način izkazovanja spoštovanja preživelim žrtvam genocida. In to ni pot v srečnejšo in varnejšo prihodnost človeštva, temveč pot blodenja od preteklih do nekih prihodnjih genocidov.

Takšen odnos mednarodne skupnosti do resolucije je najboljši dokaz, da je nov genocid vedno možen, celo do žrtev, ki so ta zločin uspele s čudežem preživeti. Da mednarodna skupnost ni iskrena v svojem boju proti temu strašnemu zločinu, ki spodkopava same temelje človeškega rodu, kaže tudi dejstvo, da se o besedilu resolucije na svetovni sceni zelo intenzivno pogaja, za zaveso pa se sklepa in trguje. Svet, ki je pripravljen pogajati se s hudobijo, pravzaprav pristaja na novo hudobijo. Vprašanje je le, kdaj in kje ter v kakšni meri se bo hudobija ponovila in kdo bo njen sponzor, kdo pa sopodpisnik.

Pristop Meddržavnega sodišča

Glede na številne kontroverze v zvezi z usklajevanjem besedila resolucije, celo tisti, ki so slepi z očmi, lahko vidijo, da se besedilo resolucije prilagaja interesom tistih, ki so izvršili genocid, in interesom tistih, ki so omogočili ta zločin in ki niso storili ničesar, da bi preprečili njegovo izvršitev. Veliko stvari kaže na to, da bi resolucija, katere besedilo bi bilo v posameznih delih zatemnjeno, soglasno podprta v Generalni skupščini OZN.

Da takšna teza ni trditev brez podlage v resničnosti, je dovolj spomniti na dejstvo, da je tudi Meddržavno sodišče, ki je prav tako organ OZN, pristalo na deljenje pravice na podlagi zatemnjenih in redigiranih dokumentov. Na takšen način so OZN enkrat že pristale na pakt s hudobijo, zato je naivno verjeti, da se to ne more ponoviti.

Tako so OZN v domnevnem iskanju pravice, z uporabo zatemnjenih dokumentov, zašle globoko v temo, iz katere se do danes niso uspele izvleči. Genocid v Palestini pa dokazuje, da so OZN še danes globoko v temi, ki počasi, a zagotovo grozi, da postane trajna in bistvena razsežnost svetovne politike, ki se izraža skozi Varnostni svet in Generalno skupščino OZN.

Moralna hinavščina

Da bi bil svet boljše in varnejše mesto za življenje, niso dovolj resolucije in deklaracije, potreben je odločen odnos do hudobije, danes pa prav takšen odnos primanjkuje, kljub dejstvu, da natančnega števila resolucij in deklaracij skorajda ni mogoče ugotoviti.

Namesto nepopustljive obsodbe in odločnega odnosa do hudobije se je mednarodna skupnost odločila za kompromis s hudobijo. Zato je nemogoče ne postaviti vprašanja - če resolucija ne odraža polnosti pravice, ki bi jo lahko črpala iz pravnomočnih sodb za genocid - komu in zakaj je potem takšna resolucija potrebna?

Zagotovo je mogoče zagovarjati stališče, da je resolucija o genocidu v Srebrenici najbolj potrebna OZN, predvsem pa Varnostnemu svetu, ki se v praksi zelo pogosto izkaže za dejavnik nestabilnosti, pa tudi kot glavna grožnja mednarodnemu miru in stabilnosti, pogosto pa tudi kot glavni vzrok trpljenja in strahot, tisočev, stotisočev, celo milijonov ljudi po vsem svetu.

Danes se to najbolje vidi na primeru genocida v Palestini. Tudi tega genocida Varnostni svet OZN, še posebej pa velike sile z vetom, ne želijo ustaviti. Zanje je bil genocid in ostaja, kolikor se zdi to strašljivo ali nerealno, le sredstvo svetovne politike. In to sredstvo se v mednarodnih odnosih vse pogosteje in vse bolj brutalno uporablja.

Genocid v Palestini

Zato je več kot upravičeno postaviti vprašanje - kakšen je smisel obsodbe genocida s sprejetjem resolucije o genocidu v Srebrenici, ko pa tisti, ki glasujejo za to resolucijo, danes dovoljujejo, celo podpirajo, genocid v Palestini? Komu in zakaj je pomembna obsodba zločina genocida s strani tistih, ki medtem ko obsojajo enega, hkrati omogočajo drugega?

Takšen odnos do zločina genocida dokazuje, da svet v svojem bistvu ni proti temu zločinu. Svet, ki obsoja genocid v Srebrenici, hkrati pa opazuje, dovoljuje in podpira genocid v Palestini, nima pravice pričakovati, da se bodo njegove resolucije jemale resno. Veliko stvari podpira stališče, da obsodba genocida v Srebrenici postaja pokritje za drugi genocid, tisti, ki se danes izvaja v Palestini, in ki ga Varnostni svet OZN in Mednarodno sodišče ne želita preprečiti.

V svetu, ki dovoljuje in podpira genocid, sprejetje resolucije o obsodbi genocida ni kakšno tolažilo. Na takšen način se tudi resolucija o obsodbi genocida v Srebrenici pojavlja izključno kot interes velikih sil, pri čemer žrtve genocida kot satisfakcijo dobijo le besede, medtem ko rezultati tega zločina, ob privolitvi in soglasju iste mednarodne skupnosti, še naprej določajo njihova življenja in življenja prihodnjih generacij v BiH.

Kljub temu, da se resolucija ne sprejema, da bi se zagotovila pravica za žrtve, temveč predvsem v interesu velikih sil, ni mogoče v celoti zanikati njenih pozitivnih učinkov, ki se pojavljajo bolj kot stranski učinek, manj pa kot rezultat iskrene zavezanosti, da se genocid obsodi in prepreči njegovo ponavljanje.

"Pirova zmaga"

Ne glede na to, da se resolucija pojavlja kot "Pirova zmaga" in da bo malo ali nič spremenila glede statusa žrtve, ki bo še naprej prikrajšana za pravico, lahko uvedba genocida v Srebrenici v izobraževalne sisteme po svetu in redno letno spominjanje na ta strašni zločin pomaga prihodnjim generacijam, ne le da se pravilno informirajo o tem zločinu, ampak tudi da lažje razumejo, v kakšnem svetu živijo, da razumejo, da so del sveta, ki je takšen zločin omogočil in dovolil.

Prihodnje generacije bodo imele možnost lažje razumeti značaj mednarodne politike in delovanje najpomembnejših svetovnih institucij.

Sprejetje resolucije o genocidu v Srebrenici se pojavlja kot koristno tudi v luči dejstva, da obstajajo sile, ki zanikajo zločin genocida in ki so želele, da resolucija ne obstaja. Dejstvo, da bo resolucija sprejeta, vendar ne pomeni, da ne obstajajo in da še naprej ne bodo obstajale sile, ki želijo rezultate genocida postaviti za osnovo prihodnjega življenja. In kar posebej skrbi, je dejstvo, da imajo takšne želje pogosto tudi znatno podporo mednarodne skupnosti.

V kontekstu teh pozitivnih učinkov pa ne smemo pozabiti, da obstaja tudi nevarnost sprejetja resolucije o genocidu v Srebrenici, ki se kaže v možnem razvijanju narativa, da se nikoli več ne bo dovolilo, da se genocid zgodi. V takšnem svetu, kot je danes, se to preprosto ne more trditi, oziroma v takšne trditve se ne sme verjeti.
Ogledalo za VS in GS

Če bi imela mednarodna skupnost pravilen odnos do genocida v Srebrenici, človeštvo danes zagotovo ne bi bilo priča novemu genocidu, niti ne bi preživeli žrtve genocida v BiH živele v pogojih, ki so jih ustvarili ideologi, stratege in izvršitelji genocida. Medtem ko na eni strani obsoja genocid v Srebrenici, mednarodna skupnost na drugi strani ne stori ničesar, da bi se učinki in posledice genocida razveljavili.

Iskrena obsodba genocida v Srebrenici bi pomenila, da se onemogoči, da rezultati tega zločina predstavljajo okvir za življenje v BiH, ter da se obsodijo tisti, ki so žrtvi genocida odrekli pravico, da se brani, ki so ji zvezali roke in jo vrgli v nemilost, do zob oboroženemu, zločincu.

Ne glede na vse slabe in pozitivne vidike, bo resolucija o genocidu v Srebrenici ostala trajna opomin na značaj politike, ki jo je mednarodna skupnost vodila v BiH. Morda je to najpomembnejši vidik te resolucije. Na podlagi te resolucije bodo prihodnji rodovi vedeli, kakšna politika se je vodila in se še vedno vodi v organih te svetovne organizacije.

Navsezadnje bo resolucija ogledalo, v katerem se bosta Generalna skupščina in Varnostni svet OZN lahko ogledala vsaj enkrat letno in imela priložnost za samokritiko in preispitivanje lastne politike. Vprašanje je le, koliko časa bo minilo, dokler ogledalo ne bo obtoženo, da daje izkrivljeno sliko resničnosti.