Priče o masakru v Biljanih pri Ključu: V enem dnevu je bilo ubitih 258 moških, žensk in otrok, izvajalci so bili - sosedje

(Patria) - Pričam grozljivega zločina v Biljanih pri Ključu tudi 34 let kasneje ni jasno, kaj je njihove sosede gnalo, da so 10. julija 1992 postali izvajalci.

Tega dne je bilo ubitih 258 moških, žensk in otrok, med njimi najmlajša žrtev - štirimesečna dojenčica Amila Džaferagić, piše Federalna.ba.

Za ta zločin je bil do zdaj pravnomočno obsojen le Marko Samardžija na devet let zapora. Družine žrtev ne zahtevajo maščevanja, temveč resnico in priznanje - da se zločin nikoli in nikomur ne ponovi.

Zapisnik z obdukcije priča o razsežnostih zločina. Na strani 70, pod številko 172, je evidentirana Amila Džaferagić, hči Šemse, rojena 29. februarja 1992 v Biljanih pri Ključu.

Prepoznali so jo po očetu, ob truplu pa so našli dve otroški dudi. V zapisniku je navedeno, da je bila ustreljena v glavo.

Amila ni imela niti pet mesecev. Tega 10. julija 1992 je bilo z njo ubitih še 257 moških, žensk in otrok.

Jasminka Ćehić, priča zločina, se je spomnila trenutka, ko so oboroženi vojaki prišli pred hiše.

- Zjutraj so prišli, potrkali na vrata in rekli: 'Pojdite iz hiše.' Išle smo ven, nato so nas ločili. Rekli so: 'Ženske gor pred trgovino, moški pa sem.' Moja dva brata, Rufad Ćehić in Elvir Ćehić, so takrat odpeljali - spominja se Jasminka.

Po tem svojih bratov ni nikoli več videla.

Varno smrt tistega dne je preživel Adnan Hodžić, ki se je rešil tako, da je lagal, da nima 18 let.

- Po dva sta stala v vrsti, z rokami na hrbtu. To mi je ostalo najbolj v spominu. Po približno uri se je začelo streljanje iz smeri šole. Trajalo je več ur - je izjavil Hodžić.

Po streljanju, dodaja, je nastala tišina, nato pa so se slišali bagerji in tovornjaki. To je bil začetek prikrivanja zločina.

Rajif Hodžić je takrat imel 28 let in mu je uspelo pobegniti, njegov oče pa ne.

- Takoj so napadli okoli moje hiše. To smo opazili in mi je nekako uspelo priti iz hiše in se preplezati čez živo mejo - se spominja Hodžić.

Tudi zgodb je veliko. Težkih in bolečih, a izjemno pomembnih za ohranjanje resnice.

Dursum Dervišević priča, da so starši gledali, kako jim odvajajo otroke.

- Moji starši so gledali kolono, gledali so svoje otroke, kako prihajajo pred šolo s sosedi. Nihče se ni več vrnil živ - poudarja Dervišević.

Edin Domazet opozarja na razsežnost zločina v lastni družini.

- Moj oče Fadil Domazet je bil ubit, moj stric Hazim je bil ubit. Dvaindvajset oseb s priimkom Domazet je bilo ubitih - sosedje in družina - je dejal Domazet.

Obtoženi za zločine v Biljanih so ljudje, s katerimi so delili vsakdan. Sosedje, sodelavci, prijatelji.

- Bili smo kot eno. K nam so prihajali, sedeli, jedli in pili kavo. Nihče ni mogel niti pomisliti, da se bo to zgodilo - pravi Bida Avdić.

V Biljanih se čas že 34 let meri z enim datumom - desetim julijem 1992.

Posebej brutalni zločini so bili storjeni v zaselku Botonjići, kjer je bilo ubitih vseh 57 prebivalcev. Enajst starih in onemoglih oseb je bilo sežganih živih v hlevu.

Trupla ubitih prebivalcev Biljan so našli v množičnih grobiščih Lanište ena, Rdeča zemlja ena in dve ter v grobišču v samih Biljanih.