Vse je farsa, kajne Mioković?!

Piše: Rasim Belko

Še deset dni ni minilo, odkar so nas Dragan Mioković (Naša stranka), Mladen Bošković (HDZ) in Azra Okić (SDP) kot vodstvo Predstavniškega doma Parlamenta FBiH prepričevali, da ni odprtih vprašanj in problemov v parlamentarni večini, da je to stabilna večina in da nimajo resnih sporov.

Že takrat je bilo jasno, da gre za prozorno laž, še posebej s strani prvega moža Predstavniškega doma, Dragana Miokovića, saj je bilo mesece pred tem očitno, da parlamentarna večina v Federaciji deluje po modelu trange-frange: sprejema se le tisto, kar je interesno uravnoteženo med dvema ali tremi stranema, medtem ko so državljani, država in javni interes povsem izpuščeni iz političke enačbe.

/qpost/407482

Moj Dragane, nisi delal, a si zaslužil: Predstavniški dom kot pogon za osiromašenje demokracije in obogatitev izbrancev!

Piše: Rasim Belko

Bilo je mučno opazovati, kako vodstvo Parlamenta s pozicij privilegija hvali samo sebe, še posebej pa je bilo naporno gledati Miokovića kot del Trojke, kako hinavsko, ponižno popuščanje Čoviću in HDZ-ju predstavlja kot uspeh aktualne večine.

In potem — vsega deset dni kasneje — je ista ta večina pokazala svojo krhko in žalostno konstrukcijo. Seja, ki se sploh ni začela, je bila formalno prekinjena, še preden se je začela, ker niti roke, kupljene pod pokroviteljstvom Michaela Murphyja, niti zavezništvo za fotelje (NES) niso bili dovolj za zagotovitev kvoruma.

„Prosim za roke, roke,“ je zavpil Mioković, a odgovora ni bilo, zato je po posamičnem glasovanju lahko le ugotovil, da se 22. redna seja končuje, še preden se je začela.

In kar še posebej iritira in žaljivo vpliva na zdrav razum državljanov, je odnos te oblasti do opozicije. Nobena prejšnja parlamentarna večina, ne glede na to, kako šibka ali nefunkcionalna je bila, ni prosila opozicije za pomoč niti ni obtoževala političnih nasprotnikov za lastne neuspehe in nedejavnost.

Ta aktualna oblast je prva v zgodovini Federacije, ki ne zna delovati brez prošenj ali prelaganja krivde. Kadarkoli jim zmanjka podpore, ko nimajo rok ali se jim dogovori razpadajo, se začne panično klicanje opozicije, naj jih reši. Če pa opozicija zavrne sodelovanje v tej politični farsi, takoj sledijo obtožbe, da so oni krivi za nesprejemanje zakonov in blokado sistema.

Še bolj absurdno od tega je, da isti ti ljudje, ki imajo oblast, v medijih vsakodnevno krivijo opozicijo za neuspehe, ki jih sami proizvajajo. Medtem ko so fotelji, sinekure in razpisi prednostna naloga, javni interes pa le mrtva črka na papirju, so oblastniki našli popolno izgovor – opozicija jim namreč ovira uresničevanje velikih projektov, ki jih sicer nikoli niso nameravali izvesti. Namesto da bi prevzeli odgovornost, nadaljujejo s žalostno prakso prelaganja krivde, s čimer dodatno kažejo lastno politično strahopetnost in nesposobnost.

Zato naj bo jasno: to ni oblast, to je trgovinski sindikat političnih žepnih tatov, ki svoje mandate uporabljajo kot valuto za zamenjavo pri razdeljevanju funkcij, proračunov in vpliva.

Državljani so jim statistični dekor, institucije so spremenjene v poligon za zasebne dogovore in mednarodna alibi poročila o domnevnem napredku, država pa služi le kot kulisa, za katero se odvija nečastna politična licitacija.

To je najbolj nečastna kohorta političnih trgovcev v sodobni zgodovini BiH. In zapomnite si: tisti, ki danes molči pred to farsno – jutri je njen sostorilec.