Sodelovanje s SPC kot nosilcem svetosavskega koda: Parapolitični element, ki na koncu teži k pokopu Črne Gore

Piše: Nevena Kovačević

Pred nekaj leti, ko je v občinskem svetu (SO) Nikšić bil sprejet sklep o uvedbi občinskega praznika, s podporo opozicijskih svetnikov, sem napisala besedilo, v katerem sem ostro kritizirala takšno potezo. Takrat sem opozorila, da bo, če navedeni sklep ostane v veljavi, vsakega 12. maja po Nikšiću paradiral Prvoslav Perić in nas učil, kdo smo in kaj smo. In šele ko se je ta teza izkazala za pravilno, je opozicija, pravzaprav, kot danes vidimo njen del, razumela pogubne posledice dviganja rok v znak odobravanja svetosavskih projektov, čeprav za takšnim ravnanjem nujno ne stojijo slabe namere.

Po tem besedilu je sledila antagonizacija, srdite botovske obtožbe za antipatriotizem in podobno. Ponovila bom napisano po omenjenih napadih - ljubezen do države se ne meri s čustveno navezanostjo do katere koli stranke, mera politične kulture in zrelosti pa je pripravljenost na sprejemanje zdravo pametnih in dobronamernih kritik.

Marko Kovačević je nedavno napovedal ponovno sprožitev pobude za razglasitev občinskega praznika. Upam, da vsaj tistim, ki so prepoznali svetosavske namene, kot tega niso storili v Budvi, tokrat ne bo padlo na pamet, da podprejo četniške parade po Nikšiću. Kajti to je edina resnična bistvo vseh pobud, ki jih „osvoboditelji“ sprožajo v imenu srbske cerkve.

http://nap.ba/post/684262/gdje-je-i-sta-radi-crnogorska-opozicija-umjesto-nastavka-gradjanskog-otpora-priklanjanje-promoterima-svetosavlja

Kje je in kaj počne črnogorska opozicija: Namesto nadaljevanja državljanskega odpora priklanjanje promotorjem svetosavja

Piše: Nevena KovačevićČrna Gora je, kot lepo piše v Ustavi - državljanska in sekularna država. Torej, država, ki je multietnična, država ...

Kot sem takrat menila, da je približevanje svetosavju protiustavno v sekularni državi, sem istega mnenja tudi danes. Ne oporekam pravice do različnih stališč o veri in tradiciji, vendar je, najblagorečeno, skrajno absurdno, da je kaj takega zakonsko, statutarno ali kakorkoli drugače normirano.

Veste zakaj - ker je srbska cerkev parapolitični element - nosilec svetosavskega koda, ki na koncu teži k pokopu Črne Gore, njene zgodovine, jezika, identitete. Za njih smo neobstoječi narod. Torej, v tem kodu ni ničesar vrednega. Na sceni je klasična zloraba vere, verskih in krščanskih dogem. Za tako imenovane brate v Kristusu je to najbolj strupeno večdesetletno orožje, s katerim nenehno razpihujejo iste ognje.

Enako, kot sem menila, da je bilo glasovanje nikšićke opozicije povsem nespametno, imam identično stališče glede dvignjenih rok budvanskega DPS-ja, s čimer so podprli dodelitev milijonov evrov iz občinskega proračuna paraverski organizaciji. Če so nam pogledi na prvorazredne škandale oblasti vsakdan, bi bilo analitično nekorektno spregledati tiste, ki nam jih pripravlja opozicija, saj so, predvsem, vsaj potrojeno poraznejši. In ali ni sodelovanje s srbsko cerkvijo, katere podružnice, kjerkoli se nahajajo, odkrito želijo izginotje te države, bolj kot škandalozno in v nasprotju s strateško usmeritvijo in ohranjanjem državljanske biti?

Vlogo Miholjskega zbora, ki je nedavno s slavnostnim transparentom v Tivtu razglasil Boko za srbsko, ostalih bratovščin in njihovih voditeljev, so opazili celo v sosednji Hrvaški. Njihov vzorec sovraštva, skrit za redovniške halje, prepoznajo vsi, razen nas samih.

Kakšen bi bil racionalen motiv najmočnejše opozicijske stranke, da podpira posredno ali neposredno financiranje mitologizacije in kulturno-zgodovinske kraja. V politični teoriji ne obstaja. Torej, razum ni bil njihova vodilja. Bilo bi politično infantilno verjeti, da so se naivno ujeli na cerkveni mamac v sijajnem papirju. V cerkveni vrtinec se na žalost tako neposredno vstopa le zaradi politikanstva. Morda teorija nima odgovora, vendar ga je lahko najti v črnogorski politični praksi.

Niti prvič niti zadnjič, da se srbski cerkvi, nekakšni parapsihološki in z vidika obrambe državnih interesov nedoumljivi logiki, podarjajo paranormalni darovi. Takšnih primerov dodvoravanja Amfilohiju Radoviću je bilo v nedogled. Morda je kontrarevolucionarni prevrat zato ne le uspel, ampak tudi ostal vzdržen. Tako imenovana temeljna pogodba in zaupanje v mantro „ne bo URA dala“, da ne omenjam.

Pouka ni bila potegnjena, zato je zdaj vprašanje - ali in kako lahko DPS upraviči podporo izdašni vsoti za srbsko cerkev, medtem ko duhovniški prostovoljci gospodarji državnim arhivskim gradivom na Cetinju, tivatski župnik Mijailo Backović, vodja omenjenega zbora, za katerega v Črni Gori ni ljudstva razen Srbov, po razširjenem seznamu nezaželenih na Hrvaškem, med drugim, ne more čez Debeli brijeg. Ali je politično pomiriti SPC pomembnejše od negovanja tradicionalnih dobrososedskih odnosov, celo za del opozicije, je vprašanje, na katero ne bomo dobili odgovora.

Koalicijsko oblast v Budvi sem skozi politološko prizmo gledala blagonaklonjeno. Vendar, glede na donacijo srbski cerkvi, je vprašljivo, ali so bile temeljne premise, ki so vodile vse konstituente, resnično zdrave.

Tukajšnja izpostava SPC ima povsem dovolj partnerjev v oblasti za, kot je rekla ministrica Vujović, „izrekanje vrednot svetosavja“. Če bi se bolj ukvarjala s svojim resorjem kot s cerkveno dejavnostjo, bi morda danes vedeli, kje je spomenik zločincu Đurišiću, mediji pa ne bi bili razvrščeni na podobne in nepodobne. Toda za ministrico je Đurišić gverilec, selekcija medijev pa strankarska zadeva.

Z odločitvijo DNP-ja ima cerkev zdaj srdite zagovornike tudi v opoziciji. S tem se nesmiselnost sodelovanja DPS-ja pri financiranju svetosavskih zlih narativov dodatno povečuje.

Gaženje principov, ki jih zaklinjate, ne sme biti pot k vrnitvi na oblast. Cena podpore najradikalnejšim eksponentom projektantov izgube državne suverenosti je lahko previsoka, napake pa še bolj pogubne. Na koncu, če smo prišli do ravni, na kateri je Milan Knežević merilo političke principialnosti, da motamo kable in pustimo nasvete, ker je boj proti političnim kalkulacijam očitno Sizifovo delo.