
Napisal: Armin Sijamić
Zadnjih deset dni mediji po vsem svetu poročajo o pokolu v sudanskem mestu Al-Fašir, glavnem mestu sudanske države Severni Darfur. To je še ena mračna epizoda v sudanskih vojnah, ki trajajo desetletja in v katere so do grla vpletene regionalne in svetovne sile.
Malo je držav, ki imajo takšno zgodovino vojn kot Sudan. Od pridobitve neodvisnosti leta 1956, oziroma od formalnega konca egipčansko-britanske uprave, v Sudanu z manjšimi ali daljšimi prekinitvami potekajo vojne, ki so terjale milijone življenj. Natančnega števila ubitih nihče ne pozna, obstajajo pa ocene, ki se merijo v milijonih, z ograjo raziskovalcev in mednarodnih organizacij, da število ni končno.
Dokaz nestabilnosti v Sudanu je tudi rekord, ki ga ta država povezuje – največ (ne)uspešnih vojaških udarov na svetu od leta 1956. Kaj bi se lahko imenovalo vojaški udar v Sudanu, prav tako obstajajo spori, tako da se navaja, da je bilo med 19 in 40 poskusov nasilnega strmoglavljenja oblasti.
V senci vojne v Gazi in po Bližnjem vzhodu poteka nov krog spopadov v Sudanu. Od aprila 2023. leta je po ocenah – ker uradnih podatkov ni, ubitih do 150 tisoč ljudi. Takrat se je začel spopad sudanske vojske in Sil za hitro podporo (RSF), ki sta bili tako tekmici kot del državne strukture, obtoženi pa so pokola v Al-Faširju. Nekateri mediji navajajo, da se je kri žrtev videla na satelitskih posnetkih, kar govori o obsegu pokola, česar RSF zanika.
Vodja RSF Mohamed Hamdan Dagalo, znan kot Hemedti, in general in šef sudanske vojske Abdel Fattah al-Burhan sta glavna akterja nove sudanske drame. V poročilih se navaja, da mnoge države stojijo za eno od sprte strani, kar kaže na kompleksnost vojne v državi s 1,8 milijona kvadratnih kilometrov površine in 48 milijoni ljudi, od katerih tretjina nima dovolj hrane. Združeni narodi razseljevanje v Sudanu imenujejo trenutno „največje razseljevanje“ na svetu.
Boj za oblast v Kartumu
Spopad med dvema vojaškima poveljnikoma se je začel aprila 2023. leta, štiri leta po tem, ko je bil s oblasti strmoglavljen dolgoletni vladar Omar al-Bashir, ki je bil pod ameriškimi sankcijami.
Sudan je poskušal graditi demokratične institucije po spremembi oblasti, vendar je problem nastal, ko se je vojska zavrnila podrediti civilnim oblastem, za katerimi so stale Združene države Amerike. Sudan se je takrat pridružil Abrahamovim sporazumom, ki jih je sprožil Donald Trump v svojem prvem mandatu, in leta 2020 priznal Izrael.
Al-Burhan in Hemedti sta od takrat vodila državo in si delila prihodke od prodaje zlata, s katerim Sudan obiluje. Problem je nastal, ko je drugi v poveljstvu, Hemedti, želel biti prvi in ko je al-Burhan želel RSF v celoti podrediti vojski. Ker dogovora ni bilo, je Hemedti RSF obrnil proti vojski. RSF pa ni nič drugega kot preimenovana zloglasna milica Džandžavid, ki je med letoma 2002 in 2005 zagrešila genocid v Darfurju.
Kljub temu je to le del zgodbe, zakaj sta se dva zaveznika sprla, kar se je pokazalo tudi skozi vezi, ki so jih ustvarili. Al-Burhanu oziroma vladi v Kartumu so stali ob strani Egipt, Savdska Arabija in Iran. Hemedtiju so stali ob strani libijski voditelj Khalifa Haftar, Združeni arabski emirati in ruski plačanci iz skupine Wagner, ki bodo zamenjali stran, saj jim je al-Burhan domnevno ponudil boljšo ponudbo – rudnike zlata severno od Kartuma. Na samem začetku vojne je Moskva stala za al-Burhanom, ker je Rusiji obljubil vojaško pomorsko bazo v Port Sudanu na Rdečem morju.
Obstajajo tudi poročila, da je bil Hemedti ameriška izbira namesto al-Burhana, prav zaradi tega, ker se njegov tekmec ni odrekel Rusiji, čeprav je bil šef vojske sprva ameriški favorit.
Geopolitika Afrike in Rdečega morja
Toliko zanimanja za Sudan ni naključno. Poleg zlata, nafte, urana in drugih naravnih bogastev ima Sudan pomemben geostrateški položaj na severovzhodu Afrike, oziroma med Rdečim morjem in središčem celine. Sudan meji na Egipt, Libijo, Čad, Srednjeafriško republiko, Južni Sudan, Etiopijo, Eritrejo in izhaja na Rdeče morje, na „nasprotni strani“ Savdske Arabije in nekoliko južneje od Jemna – delov, ki jih nadzorujejo Huti, ter Džibutija, kjer obstajajo ameriške in kitajske vojaške baze. Sudanska obala je na vratih Sueškega prekopa.
Koliko je vse to pomembno, navedimo, da je pod podobnimi okoliščinami leta 2011 nastala „najmlajša država“ na svetu – Južni Sudan. Večinoma krščanski del Sudana, kjer je nameščenih okoli sedemdeset odstotkov sudanskih rezerv nafte, je po volji Združenih držav postal nova država. V državljanskih vojnah juga in severa Sudana, ki so trajale desetletja od leta 1955, je milijone ljudi izgubilo življenje. Oslabljeni Kartum je privolil v neodvisnost Južnega Sudana tudi zaradi dejstva, da se nafta od tam izvaža skozi plinovode, ki se končajo v omenjenem Port Sudanu.
Geografska lega Sudana privablja različne države z različnimi interesi. Tako je Kartum potreben Egiptu, med drugim, ker v Sudanu nastaja Nil (z združitvijo Belega in Modrega Nila), na katerem Etiopija gradi veliko hidroelektrarno, ki bi lahko zmanjšala nivo reke navzdol. Savdska Arabija si želi stabilnost v soseščini in ima močne vezi s Kartumom, Iran ne želi, da se v Sudanu utaborijo Združene države Amerike in Izrael ter tako oslabijo položaj Hutov, Kitajska pa je leta 2003 dobila koncesije za črpanje nafte v Darfurju. Turčija želi okrepiti svoje položaje v Sudanu, pa tudi v Somaliji, kjer iz separatističnih držav Puntland in Somaliland domnevno letijo letala s kolumbijskimi plačanci in orožjem za RSF. ZAE, po poročilih, RSF oskrbuje tudi preko Čada in dela Libije pod Haftarjem. ZAE to zanika.
Sedanja vojna v Sudanu ima povezave z vojno v Jemnu, v kateri so se Huti, ki jih podpira Iran, borili proti silam, za katerimi so stale Savdska Arabija, ZAE in drugi. ZAE v nekem trenutku obrnejo hrbet Rijadu in samostojno podpirajo sile na jugu Jemna. V Jemen prihajajo kolumbijski in drugi plačanci, vključno z borci RSF. Tudi sudanska vojska se je bojevala proti Hutom, poveljnik teh sil pa je bil al-Burhan. Vpletanje ZAE v Sudan je zaradi virov, pa tudi zaradi rivalstva z Rijadom. ZAE uvaža zlato iz Sudana, Hemedtijeva družina pa je bila največji sudanski izvoznik zlata.
Omenimo tudi, da je bil Sudan dolgoletno pomembno mesto za teroriste Al-Qaide. V Sudanu je od leta 1991 do 1996 osebno bival Osama bin Laden. Čeprav je bil od tam izgnan pod pritiskom nekaterih držav, ni izključeno, da so ostale celice, ki se lahko aktivirajo, še posebej zdaj, ko poteka vojna.
Kdo bo odločil o izidu vojne?
Po tem, ko je RSF prevzel nadzor nad Al-Faširjem, se je svetovna javnost za kratek čas začela ukvarjati s Sudanom, čeprav nikomur ni jasno, kako se bo konflikt odvijal. Ne gre le za to, kdo je močnejši na terenu v določenem trenutku, ampak tudi o tem, kako se bodo odzvale države, ki so vpletene v vojno.
Tako je na primer aprila lani vojska naredila preobrat na terenu, prvi v desetih mesecih vojne, potem ko so jim prispele iranske droni, je takrat poročal Reuters, sklicujoč se na vire. Po poročilih medijev je šlo za redko skupno akcijo Savdske Arabije in Irana. Takrat je sudanska vojska ponovno zavzela ozemlja okoli Kartuma.
Ogromna prostranstva Sudana in dejstvo, da tam živi več kot petsto etničnih skupin in podskupin, stvari dodatno zapletejo za vsako oblast v Kartumu, saj lahko tuje sile vedno najdejo nekoga, koga je treba braniti pred drugim, in ga nato okrepiti.
Začetkom tega meseca se je sudanski premier Kamil Idris v intervjuju za neki švicarski časnik pritoževal, da mednarodna skupnost ni storila dovolj za njegovo državo. Od vseh članic Združenih narodov je zahteval, da se RSF razglasi za teroristično organizacijo, vendar je zavrnil idejo o kakršnih koli mednarodnih silah, ki bi bile nameščene v njegovi državi, saj bi „podkopale suverenost in ozemeljsko celovitost Sudana. To je nezakonito, samo povečalo bi zmedo in bi bilo kontraproduktivno.“
Intervju je sledil padcu Al-Faširja, ki je osemnajst mesecev kljuboval napadom RSF, Idris pa je obljubil, da bosta „vojska in ljudstvo osvobodila“ to mesto. Tako je RSF dobil nadzor nad vsemi petimi glavnimi mesti v Darfurju, kjer je bila razglašena nova vlada. Zdaj ima Kartum pod svojim nadzorom osrednje, vzhodne in severne dele Sudana, RSF pa južne in ima pobudo na terenu.
Toda zmaga katerekoli strani je daleč in nekateri napovedujejo, da bo to vojna izčrpavanja. Vendar pa s Sudanom že dolgo ne upravljajo samo ljudje iz Sudana. Od začetka vojne potekajo pogajanja med mnogimi državami, neverjetni preobrati na terenu pa pričajo, da je vsak izid možen, razen da kmalu v Sudanu zavladajo mir in da tamkajšnji ljudje uporabljajo naravna in druga bogastva, ki jih ta država ima.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija

Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci proti Američanom, nov poskus konec junija



























