PRIHAJA TUDI MESECNI JUNAK Če je Oddelek za vojne zločine kazen za tožilce, zakaj se čudimo, da v BiH ni pravice?

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Novica, da je tožilec Džermin Pašić (mesečni junak za veleposlaništvo ZDA) premeščen v Oddelek za vojne zločine tožilstva BiH zaradi »kazni«, ponovno odpira vprašanje logike in načel pri delu pravosodja.

Če nisi bil pošten v prejšnjem oddelku, s čim si si zaslužil premestitev v drugega, oziroma kdo jamči, da bo s premestitvijo postal »čist in vzoren«. Nihče in seveda to tudi ni namen.

Če se oddelek, ki bi moral obravnavati najhujša kazniva dejanja, uporablja kot kazenska bojna, ne pa kot instrument pravice, potem celoten sistem izgubi smisel. In to je že zdavnaj jasno, podoben tekst sem pisala pred dobrim letom dni.

Saj že vrsto let se Oddelek za vojne zločine sooča s kritikami zaradi selektivnosti pri vložitvi obtožnic. Medtem ko si nekateri tožilci gradijo kariere z obtoževanjem izključno pripadnikov Armade RBiH, drugi tožilci bivajo premeščeni v ta oddelek skoraj kot bi šlo za »kazen« ali izolacijo. Praksa, da tožilci, ki so se »prikrivili drugje«, končajo v tem oddelku, jasno kaže, da profesionalna merila niso primarna, »vojni zločini« pa postanejo kolateralna škoda politike in kariernih ambicij.

Primeri iz preteklosti, kot so Dubravko Čampare, Dijana Kajmaković in Oleg Čavka, kažejo na enak vzorec posamezniki, ki jim ne uspe doseči »rezultatov« ali političnih ciljev, bivajo premeščeni v oddelek, kjer, kot se zdi, ničesar pomembnega ne počnejo. Na drugi strani pa imena, kot so Milanko Kajganić, Miroslav Janjić ali Marijana Čobović, ostajajo v središču pozornosti zahvaljujoč primerom, kot so Dobrovoljačka, Čemerno, Naser Orić in Atif Dudaković predmeti, ki so bolj kot pravica postali orodje kariernega napredovanja.

Ta praksa je še posebej skrb vzbujajoča, ker dodatno marginalizira bošnjaške pravosodne kadre in slabi načela nepristranskosti. Namesto usklajenega in strateškega pristopa, Bošnjaki v pravosodju pogosto postanejo pasivni opazovalci, medtem ko se ključne odločitve sprejemajo brez njihovega vpliva. To potrjujejo tudi trditve o selektivnosti pri imenovanju vodstvenih položajev.

V tej situaciji oddelek za vojne zločine ne služi več namenu pravice. Postane prostor za politične »kazni«, karierno izpostavljanje in potrditev selektivnega pristopa, namesto da bi obravnavanje vojnih zločinov bilo nepristransko in utemeljeno na dokazih. Primer tožilca Vladimirja Simovića, ki je priznal, da je obtožnico v primeru Čemerno vložil po nalogu Narodne skupščine RS, potrjuje, da je politika pogosto močnejša od zakona.

In koliko je smiselno uporabljati Oddelek za vojne zločine kot sredstvo političnih manipulacij ali notranjega kaznovanja tožilcev? Če ne pride do nujne reforme, bo načelo enakosti in nepristranskosti v pravosodju BiH ostalo le ideja, medtem ko državljani še naprej izgubljajo zaupanje v sistem, ki bi moral ščititi pravico, ne pa služiti kariernim in političnim interesom.

Preprosto rečeno, trenutna praksa nima več smisla. Če se oddelek, ki se ukvarja z najhujšimi zločini, uporablja za »kazen« ali karierni manever, je pravica v Bosni in Hercegovini resno ogrožena, čeprav smo, roko na srce, to vedeli že davno!

Zato tudi ne pričakujemo obtožnic za obleganje Sarajeva, zato leta čakamo na obtožbe za zločine v Biljanih, zato se Mićo Kraljević spretno izogiba sojenjem.... Zato pripadniki Armade RBiH in MUP-a RBiH polnijo sodne dvorane in se branijo, branijo se pred tistimi, katerih življenja so branili, da bi jim danes sodili, ker so se odbranili!