Napisal: Armin Sijamić
O tem, kako je Bashar al-Assad po trinajstih letih vojne v desetih dneh padel z oblasti, bodo podrobnosti prihajale na dan še leta. Sirija in Bližnji vzhod nista več ista. Za nekatere zmaga, za druge težak poraz.
Zakaj se je Assadov režim zrušil, obstaja veliko mnenj. O tem, kako je Assad izgubil strateško pomembno mesto Homs, je poročal Al Mayadeen – medij, blizu libanonskemu šiitskemu Hezbolahu, ki je tja poslal dva tisoč borcev. Ko so se borci Hezbolaha in drugih milic namestili, je sirska vojska zahtevala, da ji predajo položaje in se premaknejo na druge lokacije. Nato je vojska mesto predala brez boja. Dan kasneje podoben scenarij v Damasku.
Zakaj se sirska vojska ni borila, za zdaj ni jasno. Skrivnost je tudi zadržanost sil Hayat Tahrir al-Shama, nekdanje sirske Al-Kaide, kar prej ni bil običaj. Zdi se, da je bil dosežen nek dogovor med nasprotnimi stranmi ali pa se je sirska vojska razdrobila zaradi obveščevalnega delovanja sovražnika.
Konec Assada in panarabizma
Kmalu po predaji Homs, po poročilih, je Assad z družino odšel v Moskvo. Tako se je končala vladavina družine Assad, ki je trajala 53 let, od tega je Bashar vladal 24 let, oziroma konec vladavine stranke Baas, ki je vladala Siriji 61 let.
Odhod Basharja al-Assada z oblasti, oftalmologa, ki mu je vloga nepričakovano pripadla po smrti njegovega brata, je konec ene ere na Bližnjem vzhodu. Velikemu številu Sircev je oblasti te družine dovolj, a morda bodo nekateri obžalovali ideje, ki jih je Baas zagovarjal. Na primer, panarabizem, ki naj bi združil Arabce vseh sekt in narode, ki z njimi živijo, je z Assadovim padcem poražen.
Sekularne arabske države, menijo nekateri, so način za krepitev arabske komponente. Zato so takšne in njim podobne države v ideji arabske neodvisnosti bile tarče Zahoda. Strmoglavljenje teh vlad je privedlo do sektarične ali celo regionalne delitve znotraj držav. Na primer, po padcu oblasti v Iraku in Libiji sta ti državi razdeljeni, tam desetletja trajajo vojne in to po šivih, ki jih oblasti niso mogle zakrpati. Ideje panarabskega enotnosti v arabskem svetu ni več, na obzorju pa je sektarična in vsaka druga delitev tudi v Siriji. Glavni politični akterji v regiji, bodisi sunitski ali šiitski, panarabizma ne omenjajo.
Assada se bo zgodovina spominjala kot neuspešnega vladarja, ki je poleg tega storil zločine nad nasprotniki in navadnimi Sirci. Toda večdesetletno rušenje Assada s strani Zahoda ni bilo zaradi njega samega, niti zaradi sunitov in šiitov, ali demokracije in človekovih pravic. Assadovo rušenje je bilo podprto od zunaj iz geopolitičnih razlogov, zaradi naftnih in plinskih koridorjev, zaradi pretvarjanja Izraela v največjo silo Bližnjega vzhoda in rušenja kakršnegakoli sistematičnega arabskega odpora hegemoniji Zahoda.
Padec Assada je končni udarec arabskim sekularnim režimom, razen Egiptu in palestinski Zahodni obali. Drugod arabske politične razmere določajo monarhije, sektarične in druge delitve. Tamkajšnje volitve, in redko kje jih je, so zgolj preštevanje števila neke skupine.
Seznam poražencev in seznam zmagovalcev
Odhod Assada z oblasti je velik poraz za Rusijo, saj nova oblast ne bo blizu Moskvi, kot je bila dosedanja. Rusija bo v okviru dogovora s Turčijo in novo oblastjo imela omejen vpliv v Siriji, čeprav bodo njihove vojaške baze tam ostale. Pojavile so se informacije, da bodo nekatere baze ruske vojske v Siriji ostale in da je HTS s tem soglašal.
Tudi Iran je doživel težak poraz. Iz tako imenovanega „šiitskega polmeseca“ je izpadla Sirija, libanski Hezbolah je ostal daleč od iraške meje. Večdesetletna vojaška prisotnost na mejah Izraela se je končala in zdaj se mora Iran zadovoljiti s statusom gosta v Damasku. Zdi se, da je tudi z Iranom HTS dosegel dogovor o zaščiti iranske ambasade in šiitskih svetišč v Siriji.
Kakšen odnos bosta imeli Rusija in Iran z novo oblastjo, ni jasno. Do takrat pa je zanimivo spremljati obračun novinarjev in komentatorjev iz Rusije in Irana o tem, kdo je „izdal Assada“ in ali je ena od teh držav v Siriji odpovedala. Iranci pravijo, da je Rusija oslabila sirijsko protiletalsko obrambo, kar je olajšalo izraelske napade na sirske in iranske položaje, Rusi pa pravijo, da je Iran krepil na račun Moskve in da so (pro)iranske sile morale rešiti (raz)pad sirske vojske. Vendar je treba opozoriti, da je Assad na koncu odšel v Rusijo, medtem ko so mesec dni krožile govorice o nesoglasjih s Teheranom.
Kdo je izdal in ali je bilo izdaje, oziroma ali je bila Sirija v trgovini zamenjana za nekaj drugega, bo nekega dne jasno. Hezbolah nima časa, da bi se ukvarjal s tem vprašanjem. Z Assadovim padcem je obstoj skupine postal vprašljiv, saj se prekinejo kopenske povezave z Iranom in v Libanonu bo vse močnejši pritisk, da se Hezbolah razoroži in podredi Bejrutu ter posledično volji Zahoda. Dvomesečno premirje poteče in Izrael bo izkoristil tudi najmanjšo priložnost, ki se mu ponudi.
Hezbolah bi lahko bil največji poraženec Assadovega padca, poleg manjšin in sekularnih Sircev. Na drugi strani je največji zmagovalec Izrael. Medtem ko je HTS vstopal v Damask, je bil izraelski premier Benjamin Netanjahu na meji s Sirijo in si je pripisal zasluge za Assadov padec. Nato je v Sirijo poslal vojsko in sporočil, da bo Golanska planota večno del Izraela, teden dni po pozivu Združenih narodov, naj se umakne z okupiranih ozemelj.
Strateška prednost
Nato so izraelska letala napadla na stotine ciljev v Siriji, uničevala letališča in letala, pomorske luke in vojaške ladje, protiletalsko obrambo, najnaprednejša orožja, raketne položaje, skladišča streliva, oddelke za elektronsko bojevanje, raziskovalne centre, napredne industrijske obrate...
Izraelski komandosi so se povzpeli na najvišji vrh gore Hermon v Siriji, se namestili približno štirideset kilometrov od Damaska in približno 60 od Bejruta. S tem dejanjem je Hezbolah obkoljen s treh strani in izraelska vojska je skozi Sirijo prišla blizu njegovih oporišč in logističnih poti. Hezbolah bi tako lahko bil poražen tudi brez oboroženega boja.
Če bo Izrael tam zgradil vojaške baze, bo pridobil prednost pred nasprotniki. Najprej bo nadzoroval najvišjo točko v tem delu sveta in od tam nadzoroval libanonske doline, ki so Hezbolahu pomagale „skriti“ svoje brezpilotne letalnike in rakete pred radarji, medtem ko so leteli proti Izraelu.
Hezbolahova oporišča v dolini Beka in na jugu Libanona so zdaj Izraelu na dosegu roke. Do zdaj je Izrael opazoval regijo z gore Meron, ki jo je Hezbolah napadal trinajst mesecev. Z izstopom na vrh Hermona se vse spremeni, saj je ta gora višja v primerjavi z okoliškimi.
Izrael bo lahko v Siriji ustvaril tampon cone ali celo prispeval k njenemu razpadu z oblikovanjem države, kjer bodo večina Drusi. Ti niso zadovoljni ne z Damaskom ne z Tel Avivom, del tega naroda pa je na območju Golanske planote, ki jo je Izrael zasedel pred pol stoletjem. V primeru federalizacije Sirije bi lahko Drusi dobili svoj delež, prav tako Alaviti ob Sredozemskem morju.
Izrael lahko igra tudi na karto Kurdov, ki so dolgoletni predmet zanimanja izraelskih strategov. Desetine milijonov Kurdov, ki so naklonjeni Izraelu, bi lahko bili odločilni na Bližnjem vzhodu, saj naseljujejo štiri države. V Siriji ameriška vojska ščiti kurdske položaje celo pred Turčijo.
„Če Sirija pade, bo padla tudi Palestina,“ je nekoč dejal nekdanji vodja Hezbolaha Hassan Nasrallah, češ da je Sirija pod Assadom povezava s Teheranom. Zadnje dni Palestino malo kdo omenja, niti nova oblast v Damasku. Sile, ki so leta trdile, da Iran uporablja Palestino za svoje interese, imajo zdaj priložnost pokazati, da so učinkovitejše in bolj iskrene kot Teheran.
Turčija je de facto prišla do izraelske meje in to v času, ko Netanjahu trdi, da se ustvarja nov Bližnji vzhod, ki naj bi bil v veliki meri podrejen interesom Tel Aviva. Pred kratkim je predsednik Recep Tayyip Erdoğan izjavil, da obstaja možnost, da bo Turčija vojaško napadla Izrael. Treba je spomniti, da je palestinski Hamas ideološko bližji Erdoğanu kot Iranu in Hezbolahu.
Čakanje na oblast v Damasku
S prihodom sil, ki jih je podprla, na oblast v Damasku, se bo Turčija ukvarjala z vprašanjem sirskih Kurdov in bo v Sirijo vrnila milijone beguncev, ki jih je sprejela. Čeprav je Ankara v spopadu z Assadom zmagala, vsa vprašanja niso rešena. Reševati jih je treba tudi z Washingtonom, potem ko sta bila Rusija in Iran potisnjena ob stran. Politika Donalda Trumpa bo dala del odgovora na ta vprašanja.
Z Assadovim padcem je Washington dosegel strateško zmago nad rivali. Zadnje dni nekateri spominjajo na Assadov pogovor z ameriškim državnim sekretarjem Colinom Powellom leta 2003. Domnevno je takrat Powell „opozoril“ sogovornika, da bo Sirija končala kot Irak, če Damask ne bo sodeloval. Mnogi navajajo tudi znameniti seznam sedmih držav, v katerih naj bi se oblast spremenila v roku petih let, o čemer je govoril ameriški general Wesley Clark. Povedal je, da je bil po 11. septembru 2001 sestavljen seznam, ki vključuje Libijo, Irak, Sirijo, Sudan, Somalijo, Libanon in Iran. Minilo je 23 let, edina država s tega seznama, v kateri se oblast ni spremenila, je Iran.
ZDA so lahko zadovoljne tudi s tem, da sta bila Iran in Hezbolah iz Sirije potisnjena, zdaj pa je na jugu te države izraelska vojska. Trenutno imajo vojsko v Siriji ZDA, Turčija, Izrael in Rusija.
Tudi drugi bodo imeli korist od Assadovega padca. Z oslabitvijo iranskega vpliva v Siriji se pričakuje posledično zmanjšanje vpliva na Libanon. Francija, ki je dolgo let vodila glavno besedo v tem delu sveta, bi se lahko vrnila na velika vrata. Druge države Evropske unije imajo svoje račune. Z padcem Assadove oblasti se je začelo zavračanje azila Sirijcem, kar pomeni, da so korak od deportacije.
Vse to je bil pričakovan izid in Assad se ga je zavedal. Še več, o tem je govoril. Toda kljub številnim sovražnikom, ki jih je imela Sirija, je največja odgovornost na njem. Assad ni bil kos situaciji, zato je v kratkem času izgubil brezpogojno podporo Rusije in Irana, zavrnil pogajanja z Erdoğanom, ki mu jih je javno ponujal, pomoč arabskih držav pa ni dobil. Na koncu je odšel iz Sirije brez nagovora naroda, ki ga je desetletja podpiral kljub vojnam, sankcijam in krizam.
Netanjahu je imel prav, ko je 9. oktobra lani dejal, da bo Izrael „spremenil obraz Bližnjega vzhoda“, dva dni po napadu Hamasa na jug te države. Danes je Sirija druga država, Gaza je v ruševinah, Hezbolah je utrpel hude udarce, Iran pa je bil potisnjen iz Damaska. Po hudih udarcih Izraelu lahko Netanjahu zdaj Izraelcem reče, da je njegova vlada zmagala, čeprav vojna ni končana. Včeraj so bile izraelske enote približno dvajset kilometrov od Damaska.
Kako se bo ta vojna nadaljevala, je odvisno od HTS-ja in drugih sirske skupine. Javnosti ni znan njihov načrt. Vprašanje je, ali bodo ohranili združeno in mirno Sirijo. Tu je tudi vprašanje odnosa do Turčije, Združenih držav, arabskih držav, šiitov in Irana, do Izraela... Tako bi na primer nova oblast v Damasku lahko bila najhujša mora ali najboljše darilo Izraelu, ko bo zavzela stališče do Hezbolaha. Ali bo sodelovala s šiitsko skupino, čeprav to zveni nerealno, ali bo nadaljevala spopad iz sirske vojne? Nato je tu vprašanje njihovega odnosa do Kurdov, pa tudi odnosa trojice iz Astane (Turčija, Rusija in Iran). Na koncu, kakšna bo Trumpova politika?
Vse v vsem, z Assadovim padcem sta se Sirija in Bližnji vzhod spremenila, javnost pa zdaj čaka na poteze nove oblasti v Damasku, pod predpostavko, da jim bo dovoljeno, da sami odločajo.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci proti Američanom, nov poskus konec junija
