Napisal: Armin Sijamić
V petek je generalni sekretar Hezbolaha Hassan Nasrallah imel govor preko video povezave. Javnost je dolgo čakala na informacije, kaj bo Hezbolah storil v prihodnjih dneh, oziroma ali bo s polno kapaciteto vstopil v vojno proti Izraelu. Ta pričakovanja so potisnila v ozadje več pomembnih stvari, ki jih je Nasrallah povedal in ki jih Hezbolah in njegovi zavezniki v regiji že počnejo.
Da bi v celoti razumeli, kaj je Nasrallah sporočil privržencem in svetu, je treba imeti v mislih dve stvari: Prvič, Hezbolah je politična stranka, ki kandidira na volitvah, in drugič, Hezbolah je libanonsko politično, vojaško in versko gibanje.
Ko govorimo o Hezbolahu, mnogi pozabijo, da gre za politično stranko (kar pove že ime – „Božja stranka“), ki zaradi libanonskega političnega sistema že vrsto let vodi državni parlament, medtem ko vlado vodijo suniti, predsednik države pa je kristjan. V obračunu s Hezbolahom, nekatere države in organizacije delajo razliko med političnim in vojaškim krilom, ter kot terorističko organizacijo razglašajo le vojaško krilo, medtem ko nekateri celotno skupino. Kljub temu pa je za večino držav na svetu to zakonito gibanje libanskih šiitov, ki sega v različna področja družbe.
Trditev, da je Hezbolah le orodje v rokah Irana, je torej zmotna. Po stari izpovedi Nasrallaha, je Hezbolah ustanovil libanonski narod, Iran pa je kasneje prepoznal potencial skupine in vanjo vložil politični, vojaški, ideološki in finančni kapital. Vezi so postale tako močne, da je Nasrallah nekoč dejal, da ga sankcije ne plašijo, saj dokler je Iran, Hezbolahu ne bo ničesar manjkalo.
Zato ni presenečenje, da je Nasrallah v petek več govoril kot politik in manj kot vojaški vodja. Njegova odsotnost iz javnosti, odkar je Hamas napadel Izrael 7. oktobra, potrjuje, da poteka politična bitka, v kateri sodeluje Hezbolah kot politična stranka. Namesto njega se je javnosti obračal njegov namestnik Naim Qassem, ki je Arabce pozival k odporu in izrazil podporo Hamasu.
Blinken proti Amir-Abdollahianu
Od napada Hamasa na Izrael je bilo jasno, da bi se konflikt lahko razširil v regionalnega. V bližnjevzhodne prestolnice so takoj pohiteli ameriški državni sekretar Antony Blinken in iranski zunanji minister Hossein Amir-Abdollahian. Medtem ko je Blinken zahteval, da se drugi ne vmešavajo v vojno dveh neravnopravnih nasprotnikov in da se pokaže razumevanje za izraelske poteze, je Amir-Abdollahian poskušal ustvariti fronto, ki bi se na vse načine uprla Tel Avivu.
Žalostna dejstva za oba zunanja ministra sta, da sta bili ti misiji bolj neuspešni, kot sta si želela. Washington ni dobil podpore za Izrael in izolacijo vojne proti Hamasu, Teheran pa ni sprožil arabskih držav in Turčije, da bi se postavile na stran Irana in skupaj delovale.
Dejstvo, da so arabske države, razen Jordanije, zavzele pasiven odnos, je bil signal za Hezbolah, da stvari postavi drugače. Zmaga, ki so jo dosegli proti Izraelu v vojni leta 2006, je Američane prisilila k grožnjam z vojaško intervencijo, kar bi povzročilo uničenje Bejruta in Libanona kot v omenjeni vojni. Treba je imeti v mislih, da Hezbolahu tudi danes grozi na stotine ameriških in izraelskih letal.
Vojna na meji med Libanonom in Izraelom
Zato je Hezbolah v vojno z Izraelom vstopil že 8. oktobra, kot je to Nasrallah povedal v petek, vendar je svoje delovanje omejil in prilagodil situaciji. V dnevu, ko je njegov vodja govoril, je Hezbolah imel 54 mrtvih borcev. Izrael je prav tako poročal o žrtvah na svoji severni meji.
Na meji med Libanonom in Izraelom, medtem ko je fokus na Gazi, potekajo boje, ki po besedah Nasrallaha vežejo približno tretjino izraelske vojske in veliko število elitnih enot, nato približno polovico izraelskih pomorskih zmogljivosti na Sredozemlju je usmerjenih proti Hezbolahu in Haifi, četrtina izraelskih zračnih sil in skoraj polovica sistemov protiraketne obrambe je preusmerjena proti Libanonu, kar je povzročilo razselitev več deset tisoč Izraelcev v obmejni coni.
Izraelska stran je potrdila, da boje potekajo, vendar so izjave veliko bolj skope kot tisto, kar je povedal Nasrallah. Mediji so poročali, da Izrael napada položaje Hezbolaha in palestinskih skupin v Libanonu, šiitska skupina pa je objavila video materiale, na katerih so vidni napadi na izraelske vojaške cilje.
Kljub temu pa to ni vojna s polno kapaciteto, saj obe strani nista uporabili svojih najmočnejših kart. Izrael ni napadel silovito kot v primeru Hamasa, Hezbolah pa ni raketiral sovražnika in njegove sile niso prestopile libanonske meje. Ocenjuje se, da Hezbolah razpolaga s stotinami tisoč raket, ki so boljše od Hamasovih, Nasrallah pa je že davno dejal, da je cilj lahko tudi izraelska nuklearka Dimona. Zanimivo je, da je Hezbolah grozil, da bo napadel tudi skladišča amoniaka v Haifi, pred dvema letoma pa je bila največja rafinerija v državi zaprta. Uničenje takšnih objektov bi bila ekološka katastrofa.
Drugič, Hamas ni šiitska skupina in ni neposredno del osi, ki jo vodi Iran, ki se razteza skozi štiri arabska glavna mesta (Bagdad, Damask, Bejrut in Sano). Vojna s Hezbolahom prinaša tveganje odgovora milic v Iraku in Siriji ter uradnega Damaska. Vse te je Hezbolah zadolžil v vojni proti ISIL-u, Al-Kaidi in upornikom proti Bašarju al Asadu, ki jim je pomagal Hamas.
Strateško potrpljenje
V tej igri na libanonsko-izraelski meji, ki je v bistvu odnos Washingtona in Teherana, ki sta sporočila, da ne želita vojskovati, ampak da se bosta „branila“, je vložek ogromen in tamkajšnji razplet bi lahko bil pomembnejši za bližnjevzhodno nihalko kot tisto, kar se dogaja v Gazi.
Izraelu, še posebej Washingtonu, je jasno, da vojna ne bo končana niti, ko bo orožje potihnilo. Odgovornost za porušeno Gazo in na tisoče ubitih civilistov mora nekdo prevzeti. Ameriški strani se že pripisujejo izraelski zločini, na sestanku med Blinknom in njegovimi arabskimi kolegi pa se je po poročilih koncept ameriške politike razblinil po pripombi egiptovskega zunanjega ministra Sameha Hassana Shoukryja, da so pogovori nesmiselni, ker Blinken ne ve, kakšen je končni cilj Benjamina Netanyahua in kako končati vojno v Gazi.
Zato se Hezbolahu v tem trenutku splača čakati, varčevati z viri, vezati nase del izraelske vojske in opozarjati, da lahko močno udarijo in da je od južnega Libanona Haifa oddaljena okoli štirideset kilometrov oziroma na tretjini poti do Tel Aviva, kar vse v regiji vrača na opozorila vojaških strokovnjakov, da ima Izrael meje, ki jih ni mogoče braniti. V nedeljo je Hezbolah prvič uporabil rakete „Grad“, kar je dokaz, da je iz vojne v Siriji, ki naj bi bila grobnica za to skupino, v Libanon prinesel veliko stvari, ki lahko ogrozijo Izrael.
Nasrallah ve, da si bo Izrael prizadeval za odstranitev Hezbolaha, Izrael pa ve, da se ta libanska skupina ne strinja z obstojem judovske države. Torej, večje so možnosti, da do velike vojne pride, kot da se vzpostavi trajni mir. Takšen spopad bi morda nekatere mesta zbrisal z zemljevida. Vmes pa mora Izrael končati operacije v Gazi, vsak dan vojne pa vodi v večjo izolacijo Tel Aviva zaradi trpljenja civilistov, krnitve ugleda Washingtona in rasti nepriljubljenosti arabskih režimov, ki so Hezbolah označili za teroriste.
Z drugimi besedami, Hezbolahu v teh okoliščinah ustreza, da se vojna med Hamasom in Izraelom konča jutri ali da traja mesece, če ni večjega spopada, v katerem sodelujejo. Zato ni presenečenje, da je Nasrallah sporočil, da „zmagujejo“ in da Bližnji vzhod dobiva novo dinamiko, pri čemer je poudaril, da je napad z 7. oktobra razkril „ranljivost Izraela“ in da je to odločitev Hamasa, s katero Hezbolah nima ničesar, vendar je zmaga palestinske skupine „nacionalni interes“ Libanona in drugih arabskih držav.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci proti Američanom, nov poskus konec junija
