Primer Čemerno: Tožilec Simović "razjezil" sodnico Kreho, ali bo sodišče BiH uvedlo haaška pravila za zaslišanje prič

(Patria) - Po poletnem premoru se je nadaljevalo sojenje v primeru „Džemal Hadžić in drugi“, bolj znanem kot „primer Čemerno“, v katerem je enajst pripadnikov policije TO BiH obtoženih zločina v tej vasi pri Ilijašu.

Na današnji obravnavi sta pričala dva priči, oba udeleženca akcije na Čemernu, ki je bila po njunih izpovedbah izključno usmerjena v uničenje havbic, ki so do takrat delovale po okoliških mestih in naseljih.

Prva priča je zahtevala, da se njenega imena ne omenja v javnosti, ker bi s to izpovedbo lahko ogrozila svojo družino. V odgovorih tožilki Zorici Đurđević, ki je nadomeščala tožilca v tem postopku Vladimirja Simovića, je pojasnila, da je bila na začetku vojne pripadnica rezervnega sestava milice in da je kot taka imela dodeljeno uniformo in kot oborožitev "hekler".

Povedala je, da so po tem, ko jih je srbska vojska in policija pregnala iz milice postaje Srednje, oblikovali postajo v Ljubini, kjer niso imeli poveljnikov, ampak so se med seboj dogovarjali o nalogah. Ko je slišala, da se pripravlja akcija za uničenje havbic na Čemernu, se je prostovoljno prijavila, kot tudi njeni kolegi iz rezervnega sestava, navajajoč, da jim za to nihče ni izdal ukaza. Opisala je, kako so prispeli na zbirno mesto pri šoli v Koritih in da jih je tam pričakalo dvajset ljudi, večinoma pripadnikov milice in vaščanov.

Trdi, da ni videla nikakršnih pripadnikov vojaških enot s strani in da je za njih slišala šele naknadno. Rekla je, da je bilo vreme zelo slabo, padala je dež in bilo je tako temno, da so se na poti proti Čemernu morali držati drug drugega.

Opisala je tudi dogodke v samem Čemernu. Kmalu po tem, ko so prispeli na jaso nad vasjo, je izbruhnilo streljanje, njegova skupina pa se je uspela prebiti do havbic. Videla je havbice in ogromno kup peska s granatami. Načrtovano je bilo, da se havbice minirajo, vendar je človek, ki je nosil kable, pobegnil, zato so se odločili, da havbice potisnejo v prepad nad katerim so bile havbice ukopane. V tem času se je zaslišalo rafalno streljanje in nekdo je zavpil "ubili so policista!"

Približal se je in videl, da je bil njegov sosed in šolski kolega Velimir Vidaković ustreljen.

„Velimir mi je umrl na rokah. Improzirali smo nosila in ga odnesli proti Mahmutovića Rijeki. Z mano so bili še Enes Durak, Mijo Milanović, Zemir Tabaković in še nekateri, ki se jih ne spomnim. Ko smo se spustili v vas, sem snel uro z Velimirjeve roke in videl, da je bilo točno 9 ur. Uro sem dal Enesu Duraku, da jo da Velimirjevemu očetu“ – je zaključil svoje pričanje ta priča.

Druga priča tožilstva je bil prav tako udeleženec akcije Zemir Tabaković, odgovarjal je na vprašanja tožilca Vladimirja Simovića, ki se je po premoru pojavil v sodni dvorani. Tudi on je dejal, da je bil pripadnik rezervnega sestava milice in da je kot prostovoljec šel v akcijo na Čemerno. Dejal je, da je na Koritih videl nekatere neznane ljudi, vendar ni vedel, kdo so in od kod so, niti kaj je cilj njihovega bivanja tam.

Kot prejšnja priča, je tudi on na podoben način opisal dogajanje na Čemernu, glede na to, da sta bila oba v isti skupini, ki je šla neposredno na havbice, tako da ne vesta nič o dogajanju v sami vasi.

„Nekdo je rekel, da moramo zažgati hlev, v katerem je bilo strelivo, vendar tega nismo storili, ker je takrat začelo streljanje, skozi katerega sem slišal nekoga, da govori „ne streljaj!“. Mislim, da je bil to glas Enesa Duraka, vendar nisem prepričan“ – je med drugim dejal priča Tabaković.

Tudi tokrat ni bilo kritike predsedujoče sodnega senata Minke Kreho na način zasliševanja prič s strani tožilca Vladimirja Simovića, ki ga je večkrat opozorila, da pričam ne sugerira odgovorov, ampak jim postavlja vprašanja. Na dejstvo, da tožilec Simović vsa svoja vprašanja temelji na izjavah prič, ki so bile dane pred več leti, je sodnica Kreho reagirala z izjavo, da bo po tem vprašanju sodni senat najverjetneje uvedel prakso in priporočilo haaškega sodišča, po čemer takšen način zasliševanja prič ne bo več mogoč.

Zanimiv je bil tudi dvoboj, ki je sledil med tožilcem in sodnico, ko je Simović z namenom, da pokaže, da njegove besede niso bile razumljene, izjavil „da ne govori kitajsko“, na kar mu je sodnica Kreho odgovorila: „Bolje bi bilo“. Pozornost prisotnih je izzvalo tudi Simovićevo vprašanje priči Tabakoviću: „Ali je megla res bila megla“?

Sojenje v tem primeru se je začelo marca 2018. leta.

(S.Spahić)