Napisal: Armin Sijamić
Libanon je ponovno pred procesi, katerih izida ni mogoče predvideti. Vlada zahteva razorožitev šiitskega gibanja Hezbolah, ne da bi jim odgovorila na njihova vprašanja, kaj se bo zgodilo po tem.
V začetku tega meseca je libanska vlada popustila pod pritiskom Združenih držav Amerike – država naj bi imela monopol nad silo, ostali pa se morajo do konca leta razorožiti. V konkretnem primeru mora Hezbolah svoje orožje predati libanski vojski, v skladu z ameriškim predlogom, ki temelji na sporazumu, ki ga je skupina dosegla z Izraelom ob podpisu premirja v vojni, ki se je začela po napadu Hamasa 7. oktobra 2023 na jug Izraela.
V zameno za razorožitev Hezbolaha se bo Izrael po ameriškem načrtu umaknil iz Libanona in prekinil vojaške operacije v tej državi.
To je vrhunec pritiskov, ki jih je na oblast v Bejrutu mesece izvajal ameriški veleposlanik v Turčiji in posebni odposlanec za Libanon in Sirijo Tom Barrack. Ta diplomat, desetletja tesni prijatelj ameriškega predsednika Donalda Trumpa, skorajda ni izbiral sredstev, da bi prisilil oblasti v Bejrutu, da izpolnijo, kar od njih zahteva, in kar podpirata tudi Izrael in Savdska Arabija.
„Na eni strani imate Izrael, na drugi Iran, zdaj pa imate tudi Sirijo, ki se tako hitro manifestira, da bo, če se Libanon ne premakne, spet postal Bilad Al Sham,“ je nedavno dejal Barrack, pri čemer je uporabil zgodovinsko ime za regijo. Te besede so nekateri razumeli kot sporočilo, da so Združene države pripravljene podpreti Sirijo pri prevzemu dela Libanona, celo nekaterih delov, kjer v znatnem številu živijo libanonski kristjani.
Ameriški pritisk se je nadaljeval tudi prejšnji teden. Washington je zahteval prekinitev mirovnih operacij sil Združenih narodov na meji med Libanonom in Izraelom, Francija pa zahteva podaljšanje mandata za še eno leto. O tem bo Varnostni svet ZN razpravljal v prihodnjih dneh.
Priložnost za Izrael
Uničenje Hezbolaha je ena od prednostnih nalog za izraelskega premierja Benjamina Netanyahua. Hezbolah in njegovega nekdanjega vodjo Hassana Nasrallaha vidi ne le kot oboroženo skupino. Ob razlagi, zakaj se je odločil za likvidacijo Nasrallaha, bo Netanyahu dejal, da je prišel do zaključka, da je prav on vodja proiranske osi Odpora tudi zunaj Libanona.
Ali je to le vešč politični nastop izraelskega premierja ni tako pomembno kot dejstvo, da je Hezbolah ovira izraelski vojski pri okupaciji ozemlja severno od svojih meja. Vdor Izraela v Sirijo, po strmoglavljenju režima Basharja al-Assada, kaže, kako bi to lahko izgledalo, Libanon brez orožja pa bi bil morda obravnavan kot Zahodni breg po tem, ko so Palestinci odložili orožje.
Ta priložnost za Izrael je prišla po vojnah od omenjenega napada Hamasa. Največji izraelski uspeh od takrat je strmoglavljenje Assada, ki ga je Nasrallah nekoč imenoval „hrbtenica“ (pro)iranskih sil na Bližnjem vzhodu in ugotovil, da njegov padec pomeni tudi poraz v Palestini. Sedanja oblast v Damasku, ki jo sestavljajo nekdanji pripadniki Al-Qaide in ISIL-a, je za sovražnike označila (pro)iranske sile in se lotila razoroževanja in uničevanja palestinskih skupin v Siriji. To daje Netanyahuju svobodo delovanja, medtem ko se Hezbolah počuti obkroženega, saj nima več kopenske povezave z Iranom.
Netanyahu želi izkoristiti dejstvo, da je Hezbolah v vojni, ki so jo vodili mesece, utrpel hude udarce, da je v Damasku nova oblast in da Zahod s Savdsko Arabijo pogojevanje libansko vlado z dobavo obljubljene pomoči. Za obnovo porušenega Libanona in oživitev posrnulega gospodarstva Zahod zahteva potisnitev Hezbolaha iz oblasti in predajo orožja, ki bi lahko ogrozilo Izrael. V naslednjem koraku bi to vodilo k eliminaciji še enega izraelskega sovražnika.
Odgovor Hezbolaha
Voditeljem Hezbolaha je jasno, da brez orožja nimajo možnosti voditi svoje politike. Mediji, ki so jim blizu, to ponavljajo in navajajo primere, ko so Arabce Zahod večkrat prevaral v korist Izraela. Zadnji primer, ki ga navajajo, je, da Izrael še vedno nadzoruje pet točk v Libanonu in da je stokrat prekršil podpisano premirje z bombardiranjem ciljev Hezbolaha in civilnih ciljev.
Naim Qassem, vodja Hezbolaha, zavrača razorožitev. Hezbolah že leta ponavlja, da mu Povelja Združenih narodov daje pravico do samoobrambe, in trdi, da svojega orožja ne bo uporabil proti drugim libanonskim frakcijam. Svoj del sporazuma o premirju, trdi Hezbolah, so že izpolnili s tem, da so večino položajev predali libanski vojski in svoje sile umaknili severno od reke Litani, kar je približno trideset kilometrov od libanonsko-izraelske meje.
Qassem je prejšnji teden dejal, da „vlada izvaja ameriško-izraelski ukaz za konec Odpora, tudi če to vodi v državljansko vojno in notranje spopade“ in dodal, da „Odpor ne bo predal orožja, dokler traja agresija, dokler traja okupacija, in borili se bomo proti njej ... če bo potrebno, da se soočimo s tem ameriško-izraelskim projektom ne glede na ceno.“ Pozval je vlado, naj „ne izroči države nenasitnemu izraelskemu agresorju ali ameriškemu tiranu z neomejeno pohlepnostjo“, ter dodal, da bo država „odgovorna za vsako notranjo eksplozijo in vsako uničenje Libanona“.
„Ta vlada služi izraelskemu projektu, zavestno ali ne,“ je dejal. „Če se počutite nemočne, nam dovolite, da se sami soočimo s sovražnikom. Ne potrebujemo vas, da bi se angažirali.“ Nato je dejal, da naloga vlade „ni izročiti države sovražniku ali nekontrolirani ameriški hegemoniji“, ter uradnike vprašal: „Kako lahko kot vlada olajšate ubijanje lastnih državljanov?“
V ostrem tonu je Qassem vprašal uradnike libanske vlade: „Ste slišali za Netanyahov načrt za vzpostavitev 'Velikega Izraela'? Kaj lahko rečete o tem? Kaj ukrenete glede tega?“ Nato je sporočil, da se bo Hezbolah, kar pomeni tudi šiitska skupnost v Libanonu, „boril v bitki za Karbalo“, kar je aluzija na za šiite pomembno bitko. „Ponižanje je daleč od nas,“ je sporočil Qassem.
Bejrut v navzkrižnem ognju
Govor Qassema je premier Nawaf Salem opisal kot „implicitno grožnjo državljanske vojne“ in dejal, da je „vsaka grožnja ali zastraševanje, povezano s takšno vojno, popolnoma nesprejemljivo“.
Salam je zavrnil Qassemove pripombe, da je razorožitev Hezbolaha ameriško-izraelska poteza. „Naše odločitve so izključno libanske, sprejema jih naš kabinet in nihče nam ne govori, kaj naj storimo,“ je dejal. Salem je prav tako pozval uradni Teheran, naj preneha posegati v libanske zadeve, Iran pa je označil za prijateljsko državo Libanona.
Nekaj pred omenjenimi nastopi Qassema in Salama je v Bejrutu gostoval visoki iranski uradnik Ali Larijani, ki je izrazil podporo Hezbolahu in šiitski skupnosti v Libanonu.
Takšen razplet, ki je bil pričakovan zaradi stanja na Bližnjem vzhodu in odnosov med Iranom in Združenimi državami, je Libanon ponovno privedel na rob vojne, bodisi da se bo ponovila krvava državljanska vojna ali pa bo to nova epizoda v več desetletni vojni med Izraelom in Hezbolahom.
Vlada v Bejrutu nima moči razorožiti Hezbolaha, saj je v vseh pogledih močnejši od libanske vojske. Po drugi strani pa močno oboroževanje libanske vojske ne bi odobril Izrael, saj ne želi imeti na meji sil, ki so pripravljene braniti ali napadati. Torej, če Hezbolah prostovoljno ne odloži orožja, bo libanska vlada težko izpolnila obljubo, ki jo je dala Washingtonu.
Šiitska skupnost se počuti izolirano in ogroženo. Mnogi med njimi verjamejo, da jih lahko zaščiti le orožje Hezbolaha in enotnost s sosednjim Amalom. Nekateri med njimi na družbenih omrežjih sprašujejo po solidarnosti sunitskih bratov, potem ko je Hezbolah dal tisoče življenj v prizadevanjih, da bi pomagal sunitskemu Hamasu. Vendar pa poleg Hamasa le redko katera politična adresa na Bližnjem vzhodu zunaj šiitskega sveta to zdaj ceni.
Zdaj je najpomembnejše vprašanje, kaj načrtuje uradni Bejrut. Nekateri kritiki vlade navajajo, da je Zahod govoril, da bo mir na Zahodnem bregu, ko se bodo Palestinci razorožili, da odhod Assada prinaša mir Siriji in regiji, medtem ko kažejo s prstom na Gazo. Vlada v Bejrutu nima odgovorov na ta vprašanja, različne frakcije v Libanonu pa imajo svoje načrte za to državo.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci proti Američanom, nov poskus konec junija
