Politični talci v akciji aretacije Dodika in njegovih pajdašev

Napisal: Sifet Kukuruz, pravni strokovnjak

Odlog akcije aretacije Milorada Dodika in njegovih pajdašev ne bi predstavljal razloga za skrb v okoliščinah obstoja močne državotvorne politike in učinkovitih institucij, ki so pristojne za izvedbo aretacije.

Vendar pa odlog aretacije v situaciji, ko so za njeno izvedbo odgovorne politike, ki interesa države ne prepoznajo kot smisel svojega obstoja in delovanja, ki ne razpolagajo z realno politično močjo in v okoliščinah obstoja institucij, katerih delovanje je spodkopano od znotraj, katerim je narušena veriga poveljevanja in vodenja in ki so zaradi takšnih okoliščin postale izrazito nefunkcionalne, je in mora biti razlog za skrb. V takšnih okoliščinah ne moremo govoriti o odlogu aretacije, temveč o kapitulaciji pred secesionisti.

V okoliščinah obstoja politično „invalidne Trojke“, ki se o ničemer ne sprašuje in o ničemer ne odloča, je nemožnost izvedbe aretacije izključno znak nemoči, ne pa politične modrosti. Različne razlage za neizvedbo aretacije predstavljajo poceni poskus prikrivanja odgovornosti vodij strank Trojke za stanje, v katerem se država BiH danes nahaja, zahvaljujoč, v veliki meri, prav njihovi nepremišljeni politiki.

Prav Nermin Nikšić, Elmedin Konaković in Edin Forto so zaradi lastnega imenovanja na položaje predali v roke Miloradu Dodiku celoten varnostni sektor. In prav danes se ta poteza izkaže za ključno za uspeh secesionista, oziroma za nemožnost njihove aretacije.

S predajo varnostnega sektorja v roke Miloradu Dodiku sta Nikšić, Konaković in Forto omogočila Dodiku, da končno začne praktično realizacijo svoje secesionistične politike, ki jo je, kot sam poudarja, pripravljal več let in za njeno realizacijo čakal le ugoden trenutek. Za razumevanje aktualnega političnega momenta ne smemo ignorirati dejstva, da Dodik tega svojega načrta, čeprav je želel, vendarle prej ni mogel realizirati. Potrpežljivo je čakal „momentum“ in ga dočakal v podobi vodij strank Trojke.

Z uvlečenjem strank Trojke v oblast na državni ravni je Dodik dobil, natančneje rečeno, s Draganom Čovićem ustvaril tisto, kar si je desetletje in več želel, in to je politična „invalidna Trojka“, ki je zaradi osebnih interesov vodij strank pripravljena na vse popuščanje.

Nemoč Trojke, da bi zamenjala kadre SNSD-ja iz državnih institucij, ne glede na arzenal bagrov in gumic, s katerimi razpolaga, najbolje kaže, da Trojka ne poseduje nobene resnične politične moči in da je svojrsni Dodikov in Čovićev „politični zajec“.

Čeprav nemožnost aretacije Milorada Dodika Trojka poskuša prikriti z licemerno skrbjo za varnost in življenja pripadnikov SIPA-e, je vsakomur jasno, da gre izključno za skrb za lastne fotelje in poskus zmanjšanja odgovornosti za stanje, v katerem se država BiH danes nahaja, poleg ostalega, v veliki meri tudi zaradi nepremišljene politike vodij strank Trojke.

Da bi odlog aretacije Dodika in njegovih pajdašev predstavljal modrost in iskreno skrb za življenja pripadnikov SIPA-e, bi moral tisti, ki je odgovoren za aretacijo, voditi prodržavno politiko in biti institucionalno močan, Trojka pa ne izpolnjuje nobenega od teh dveh pogojev in to je bistvo problema. Trojka nima ne moči in ne instrumentov za izvedbo aretacije, niti svoje delovanje ne temelji na državotvorni politiki.

Trditve vodij strank Trojke, da bo aretacija izvedena, ko bodo za to izpolnjeni varnostni pogoji, je sama po sebi politično infantilna. O kakšni infantilni logiki gre, najbolje ponazori dejstvo, da tisti, ki so branili državo BiH v vojni, svojega odhoda na fronto nikoli niso pogojevali z neobstoječim tveganjem za svoje življenje in zdravje. Vsak njihov odhod na fronto je nujno nosil to tveganje, vendar nikoli ni predstavljal opravičila ali izgovora za ne-odhod na fronto ali za neizpolnitev naloge.

Vodje Trojke bi morale vedeti, da v vojni nihče nikoli svojega odhoda na fronto ali akcije ni pogojeval z garancijami ali obljubami nadrejenih, da nekdo od tistih, ki izvajajo akcijo, ne bo umrl. Pričakovati, da se aretacija Milorada Dodika izvede brez varnostnega tveganja, je enako pričakovanju, da borci gredo na prvo frontno linijo, a nihče od njih ne umre.

Tisti, ki so se svobodno odločili, da s svojim življenjem v miru branijo državo BiH pred napadi na njen ustavnopravni red, zagotovo ne pričakujejo, da jim nekdo jamči takšno varnost. Takšno tveganje je neizogiben del njihovega poklica in to tveganje so zavestno in prostovoljno sprejeli. Vsekakor je SIPA tudi v preteklosti izvajala številne visokorizične akcije in je znala oceniti, kako to tveganje nevtralizirati.

S skrivanjem svoje nesposobnosti za fasado domnevne skrbi za pripadnike SIPA-e, Nikšić, Konaković in Forto vsako vztrajanje pri aretaciji Milorada Dodika licemerno prikazujejo kot vojno hujskaški akt. Veliko stvari kaže, da vodje strank Trojke pričakujejo, da se aretacija Milorada Dodika izvede po „svatovskem scenariju“, v katerem ženini snubci ob glasbi in veselju ter kakšnem strelu v zrak pridejo pred hišo in izprosijo nevesto, nakar se srečni in zadovoljni vrnejo od koder so prišli.

Država BiH bo varna šele takrat, ko se bo zanjo živelo in delalo v miru na enak način, kot se je zanjo delalo in umiralo v vojni. V nasprotnem primeru se postavlja vprašanje, na kakšni osnovi je življenje tistih, ki so umrli branijoč državo BiH v vojni, manj vredno od življenja tistih, ki so zavestno in prostovoljno prevzeli obveznost, da s svojim življenjem branijo državo BiH v miru.

Na koncu, nasproti odlogu aretacije stoji še en zelo resen argument. Namreč, potek časa kaže, da se širi in povečuje krog oseb in institucij, ki ščitijo in podpirajo Milorada Dodika. Postavlja se vprašanje – kako bodo tisti, ki danes niso zmožni izvesti aretacijo Milorada Dodika in njegovih pajdašev, zmožni izvesti takšno akcijo takrat, ko se poleg oboroženih policistov ob Miloradu Dodiku postavi še širša mreža institucij tega entiteta?

Nikšić, Konaković in Forto bi morali vedeti, da se prav z odlogom aretacije Dodika varnostno tveganje za policiste SIPA-e vsak dan bolj povečuje. A odgovornost za to tveganje mora biti pripisana prav njim, ker so oni s svojo neodgovorno politiko postavili temelje tega tveganja, ki je nevarnost, ne le za pripadnike SIPA-e, ampak tudi za državo BiH.