Piše: Armin Sijamić
Nekaj tednov se javnost v državah nekdanje Jugoslavije ukvarja z zagrebškim koncertom Marka Perkovića Thompsona in študentskimi protesti v Beogradu. Nekateri na Hrvaškem in v Srbiji to vidijo kot pozitiven razvoj dogodkov, mnogi pa čez meje te zborovanja vidijo kot novo grožnjo.
Marko Perković Thompson je že zdavnaj prenehal biti le glasbenik, ki vztraja kljub nasprotovanjem in prepovedim. Za stotine tisoč ljudi na Hrvaškem in med hrvaško diasporo je glas romantične različice hrvaške preteklosti in izneverjenih pričakovanj hrvaške države od opustitve Jugoslavije. Z drugimi besedami, glas tistih, ki so globoko razočarani nad hrvaško politiko.
Zato ne gre zapravljati časa na kakovost njegovega glasbenega dela, temveč na odmev tega, kar počne in česar sam ni mogel ustvariti. Privabiti na koncert pol milijona ljudi v državi, ki ima manj kot štiri milijone prebivalcev, ne bi uspelo Thompsonu ali kateremu koli drugemu glasbeniku, če za njim ne bi stal nekdo, ki kanalizira politične zahteve, ki jih na Hrvaškem nihče ne zastopa.
Koncert je bil demonstracija političnih teženj njegovih poslušalcev, ne le dogodek, ki bi moral polniti medijske rubrike, namenjene glasbi. V tem združenem delu dela politične elite, cerkve, medijev in državljanov je po letih dela »zlikana« vrzel med fašizmom in »domoljubjem«. Tisti, ki stojijo za Thompsonom, ne vidijo nič spornega v tem, da se pri »ljubezni do domovine« pomaga s fašističnimi pozdravi in da se to predstavi kot »krščanska vrednota«.
V imenu koga?
Zato je pomembno vprašanje, kako je do tega prišlo. Ali sta Franjo Tuđman ali njegovi nasledniki v Hrvaški demokratski stranki (HDZ) izdala idejo Hrvaške, kot si jo želijo Thompsonovi oboževalci? Kako je mogoče, da Thompsona osporavajo ljudje iz oblasti in opozicije, nato pa se pojavijo na njegovem koncertu? Ali ima Thompson politični program, ali le izkorišča priložnost, ki se mu ponuja? Ali se Thompson zaveda, da je izstopil iz glasbenih okvirjev? Kdo so ljudje, ki prihajajo na njegove koncerte?
Na ta vprašanja hrvaška javnost še ni dobila odgovora, čeprav se s hrvaške desnice, ki je večinoma izven parlamenta in glavnih medijev, pogosto sliši, da današnji HDZ ni podoben Tuđmanovemu, da Evropska unija in NATO nista tisto, kar sta nekoč bila in kako sta si ju Hrvati zamišljala, da je sedanji premier Andrej Plenković nekakšen bruseljski levičarski komisar in da ima Zagreb danes manj suverenosti, kot jo je imel pod Beogradom po drugi svetovni vojni.
Ti zahtevi se v bistvu ujemajo z zahtevami tistih, ki v Srbiji protestirajo proti oblasti, oziroma dejstvom, da je Srbije, kot vseh držav nekdanje Jugoslavije, vsak dan manj in da politični in ekonomski tokovi, ki gredo od centra (Zahoda) proti periferiji (Balkan), preoblikujejo vsakdan na nepredstavljiv način. Tako na primer teh dneh v tem delu sveta gostuje »ameriški influencer« IShowSpeed, ki, skratka, hodi po ulicah v nogometnem dresu gostujoče države, obkrožen s telesnimi stražarji, se smeje in govori nepovezano, medtem ko se ga tisoči mladih ne odvajajo niti med jedjo. Nekateri mediji so sklenili, da gost tako promovira države, ki jih obiskuje.
V primeru Srbije, kjer je stanje slabše kot na Hrvaškem na skoraj vseh področjih, je problem še izrazitejši. Tamkajšnje oblasti, vključno s sedanjimi, naj bi državo, ki jo obkrožajo države Evropske unije in članice Nata, želele povezati z Rusijo in Kitajsko, s čimer so postale prva bojna linija v njihovem obračunu z Zahodom. Bujijo proruska gibanja in vse pogostejši so izlivi »bratske ljubezni« do oddaljene Kitajske, medtem ko sodelovanje z Zahodom oblast predstavlja kot stvar pragmatičnosti.
Študentski protesti po padcu nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu pred osmimi meseci kažejo nesmiselnost beograjske politike. Vsak poraz uradnega Beograda, in od devetdesetih jih je bilo veliko – od Slovenije preko Hrvaške in Bosne in Hercegovine, do Kosova in Črne Gore, tamkajšnjo družbo potiska še bolj v desno, ustvarjajoč predpogoje za iste politike in iste izide.
Sami proti sebi
V takšnih okoliščinah je bilo pričakovati, da bodo študentski protesti v nekem trenutku zavili v desno, kar je del javnosti najbolj ostro obsodil. Nekateri so sklenili, da ni razlike med tistimi, ki vladajo, in ki so bili v devetdesetih del politike, ki je izvajala agresijo in genocid v sosednjih državah, in študenti, ki so se rodili po teh velikih političnih in vojaških porazih Beograda.
Nekaterim so še posebej zmotili govori na zadnjem velikem študentskem shodu za Vidovdan, s katerim so organizatorji poskušali pridobiti še več desničarjev – v državi, kjer se vse druge politične sile trudijo doseči parlamentarni prag treh odstotkov. Pred tem so študenti s kolesi šli do Strasbourga z namenom pridobiti podporo Bruslja. Odgovor Bruslja – podpora Aleksandru Vučiću, ki se je po trditvah nekaterih srbskih medijev zavezal, da bo omogočil izkopavanje litija v Srbiji in pristal na končno rešitev statusa Kosova v korist albanske strani.
Izbira skrajnih desničarjev, na koncertih ali protestih, ni naključna, saj stanje v tem delu sveta ustreza tistim, ki so ga ustvarili po razpadu Jugoslavije. Hrvati so na koncertu peli o boju proti Srbom, četnikom in Jugoslovanom, srbski študenti pa so s strani medijev, ki so blizu oblasti, predstavljeni kot ustaši, ki s povezavami z Zahodom želijo ustvariti novo Jugoslavijo. Številni znotraj obeh skupin pa Bosno in Hercegovino vidijo kot kraj obračuna. Srbski nacionalisti poleg tega zahtevajo še Kosovo, Črno Goro, Albanijo in Severno Makedonijo, medtem ko se v Srbiji prodaja vsak vir.
V orjaški mentalni kletki, ki je bila na Balkanu načrtno ustvarjena, nekateri ljudje za prve sovražnike vidijo sebi blizu narode, medtem ko skupaj izginjajo s prostorov, kjer so živeli stoletja. V gospodarstvih, ki so močno odvisna od uvoza in tujih bank, je teza o »pomanjkanju delavcev« in potrebi po pripeljanju ljudi iz drugih koncev sveta že sprejeta. Šlo se je celo korak dlje – voditelji svojih držav ponujajo kot prostor za zapore in taborišča za ljudi, ki jih preostala Evropa ne želi.
Nova faza v balkanski politiki se javnosti skuša razložiti s »trendovi« v politiki na Zahodu, kot je krepitev desnice, nova ameriška politika, ki jo simbolizira Donald Trump, nevarnost Rusije, boj proti kitajskemu vplivu, grožnje z Bližnjega vzhoda... Vsak lokalni konflikt utrjuje to argumentacijo, saj sprti iščejo zaščito tistih, ki te politične tokove ustvarjajo.
Posledice so vidne. Periferija ostaja odvisna od centra, nacionalistični voditelji različnih narodov pa poslušajo iste naslove. Mladi ljudje v balkanskih državah so odraz družbe, v kateri živijo, preden pobegnejo na Zahod, kjer veljajo pravila, ki jih na njegovi periferiji ni. Bujanje desničarskih gibanj v vzhodni Evropi to potrjuje, saj revščina in brezup ustvarjata predpogoje za upor. Ti upori so večinoma desničarske narave, ekonomskega sistema pa ne omenjajo.
Niti največjim Thompsonovim podpornikom med politiki ne zmotijo, da Hrvaška uvaža hrano, da je ostala brez tovarn (na primer svetovno znanih ladjedelnic), da tuji banki dominirajo na trgu. Razlika med njimi je v izbiri drugačnega politika, mesije, izven Hrvaške, in to dvanajst let po vstopu v Evropsko unijo, ki naj bi z odprtimi rokami čakala Vučića in druge balkanske voditelje, ki iz svojih držav delajo kolonije in si želijo dovoljenja, da jih medtem spremenijo v nekakšno Belorusijo Aleksandra Lukašenka.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci proti Američanom, nov poskus konec junija
