Od športa do volitev: Tehnologija upravljanja mladimi v na Hrvaškem in Srbiji

Napisal: Armin Sijamić

Hrvaška je v ponedeljek v Zagrebu proslavila še en uspeh svojih športnikov in sprožila alarm pri antifašistih, Srbija pa že nekaj časa nima večjih študentskih protestov ali opozicije.

Ta teden je uspavana politična javnost na Hrvaškem po dolgem času pretresena, kar je bilo pričakovano. Osvojeno tretje mesto na evropskem prvenstvu v rokometu je pomenilo organizacijo sprejema v Zagrebu za reprezentante in posledično, po želji osvajalcev medalj, nastop pevca Marka Perkovića Thompsona.

Fascinacija mnogih hrvaških športnikov s Thompsonom je zgodba zase, a vpliv tega pevca na politično življenje na Hrvaškem je fenomen, ki ga mnogi ne želijo osvetliti. Hrvaški intelektualci niso podali odgovora na dve pomembni vprašanji: Kaj žene stotine tisočev mladih na koncerte človeka, ki ga del sosedov obtožuje nacizma in fašizma in čigar nastope prepovedujejo nekatere države, in kako to, da se glasovi teh mladih ljudi ne slišijo, ko pridejo volitve.

To vprašanje se lahko postavi tudi Hrvaški demokratični skupnosti (HDZ) in sedanjemu hrvaškemu premierju Andreju Plenkoviću, ki ga mnogi s hrvaške desnice vidijo kot „komisarja“ Bruslja in nekoga, ki „ubija“ hrvaško identiteto. Za del hrvaške desnice je Plenković preprosto levičar.

Tehnokracija za vsako ceno

Hrvaška oblast seveda ne bo dala iskrenega odgovora na to vprašanje, a da se zaveda tega vprašanja, kaže način, kako se ga loteva. Neizpuščanje priložnosti, da se nacionalna politika „vodi“ na športnih stadionih in koncertih, govori o nameri, da se s tem nadaljuje in da se vse drži stran od politične debate v parlamentih in sterilnih političkih kampanjah.

/qpost/384890

Predsedniške volitve na Hrvaškem: Predvolilna kampanja brez politike in drame

Napisal: Armin SijamićDržavljani Hrvaške se 29. decembra odpravljajo na predsedniške volitve in verjetno določajo dva potnika za drugi krog, ki je načrtovan za 12. januar prihodnje leto. Čeprav je pred volivci osem kandidatov, ponudba političnih idej ni b

Za izpolnjevanje te „narodne dolžnosti“ vedno obstaja pripravljenost oblasti in opozicije, kar se je videlo tudi sredi lanskega leta, na še enem Thompsonovem nastopu pred pol milijona ljudi.

Koncert je pokazal vso paradoksalnost političnega življenja na Hrvaškem, oziroma dejstvo, da je politika in ideologija od tam izgnana in da tehnokrati že dolgo vodijo procese v Zagrebu, neodvisno od želja Hrvatov. Tehnokratom tako pripada oblast in moč, ki s tem prihaja, „domoljubni desnici“ pa šport, glasba in obeleževanje nekaj dni v letu. Preostanek leta javni prostor preplavijo, na nezadovoljstvo desnice, kultura in vsebine iz, kot pravijo, „propadle Jugoslavije“.

/qpost/410188

Odmevi okupacije: Zagrebaški novi val in še eno beograjsko zavijanje v desno

Napisal: Armin SijamićNekaj tednov se javnost v državah nekdanje Jugoslavije ukvarja s zagrebškim koncertom Marka Perkovića Thompsona in študentskimi protesti v Beogradu. Nekateri na Hrvaškem in v Srbiji to vidijo kot pozitiven razvoj dogodkov, mnogi pa prek

Zato se ta koncert, kot tudi letošnji sprejem v Zagrebu, lahko opazuje kot krepitev občutkov na desnici pod vodstvom oblasti, kot novačenje v politiko HDZ, medtem ko se vzporedno dela na ponovni uvedbi obveznega vojaškega roka in ko Ministrstvo za obrambo izdaja, kot so poročali hrvaški mediji, „vodnik za zaskrbljene mame“ fantov, ki jih kličejo v vojašnice.

Sprejem v Zagrebu, ki ga vodi Tomislav Tomašević in čigar stranka levice ima majhno podporo zunaj hrvaške prestolnice, je potekal po tem, ko je bil isti odpovedan zaradi Thompsonovega nastopa. Mesto ni dovolilo, da bi Thompson nastopil, rokometaši pa niso želeli na sprejem brez tega pevca. Nato je na sceno stopil premier Plenković in vlada je nase prevzela organizacijo sprejema, na katerem je nastopil Thompson, in to brez dovoljenja mestne oblasti.

Hrvaški predsednik Zoran Milanović iz Socialdemokratske stranke (SDP), ki se že dolgo skoraj ne razlikuje od HDZ-ja, se je temu uprl. „Sklep Vlade Republike Hrvaške – na podlagi katerega je uzurpirala organizacijo sprejema hrvaške rokometne reprezentance na Trgu bana Jelačića v Zagrebu – je neustaven, nezakonit in piratski akt, za katerega sprejetje ni nobene pravne podlage,“ je dejal Milanović. „Vlada RH je izvedla zavestno destrukcijo ustavnega reda...“ in „...pravzaprav gre za prisvajanje države in neizprosno izzivanje delitev med hrvaškim ljudmi.“

Obramba pred sovražnikom ali kdo bo na volilnih seznamih

Plenković je tako omogočil, da so desetine tisoč ljudi peli z rokometnimi reprezentanti in Thompsonom. Rokometaši so slavili s svojim najljubšim pevcem v Zagrebu, ko jim to organizator turnirja ni dovolil na Švedskem, Norveškem in v Nemčiji. Domačini turnirja so, tako kot številni ljudje na Hrvaškem, nezadovoljni z likom in delom Thompsona, saj v nekaterih pesmih in nastopih slavi poraženo Neodvisno državo Hrvaško – tvorevino, za katero sta stala nacistična Nemčija in fašistična Italija.

Dogodki iz Zagreba bodo še dolgo tema v političnem življenju Hrvaške. Vlada lahko slavi, ker je ščitila desnico, narod in rokometne reprezentante, opozicija pa, ker je poskušala braniti Zagreb pred fašizmom. To bo v prihodnjem obdobju pomembnejše dejstvo od tega, ali je Plenković, kot trdi Milanović, pogazil ustavni red.

Delitev vlog v državi, ki po demografskih kazalnikih izginja, tako kot več sosednjih, je podobna tisti v Srbiji, kjer že vrsto let vlada Aleksandar Vučić z domnevno namero, da državo uvede v Evropsko unijo in NATO.

Še večji mojster ohranjanja na oblasti, ki je v politiki že več kot trideset let, se je več kot leto dni soočal z uporom študentov in milijonov državljanov. Svojo priljubljenost je zmanjšal na raven, ki mu trenutno ne zagotavlja prepričljive volilne zmage, vendar je ohranil podporo Zahoda.

/qpost/426855

Leto množičnih protestov v Srbiji: Vučić je imel dovoljenje Zahoda, da vlada s Srbijo, kot želi

Napisal: Armin SijamićPred štirimi dnevi je Srbija obeležila prvo obletnico padca nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu. Takrat je umrlo šestnajst oseb, sodni postopek o tem, kdo je odgovoren za to tragedijo, pa še vedno traja. A

Kljub temu se Vučić ni predal. Študentski protesti so začeli jenjati in to je priložnost, ki jo je čakal. Ne pričakujejo se več veliki protesti, saj so študenti prešli na teren, ki ga je oblast pripravila – sestavljanje seznamov za volitve, ki bodo razpisane, ko bo to želel Vučić.

Študenti so zabredli v živo blato, zato je vsak potencialni kandidat na volilnem seznamu sprejet z razočaranjem pri delu tistih, ki jih podpirajo. Skoraj vsako zveneče ime, ki je prišlo v javnost, je bilo sprejeto kot udarec enotni fronti, ki naj bi porazila Vučića. Glavne diskvalifikacije so „rusofil“ ali „natofil“, odvisno od tega, komu je treba kaj zameriti.

Tako smo dejansko prišli do situacije, da študenti odločajo o prihodnosti opozicije, oziroma kaj bo od nje ostalo po prvih naslednjih volitvah. Namreč, uvrstitev v enotno študentsko gibanje bo mnoge male stranke v Srbiji izbrisala s politične scene, tiste, ki bodo zavrnile podreditev, pa bodo napadli tisti, ki stojijo za študenti. To, da se Zahod vmešava, Vučiću prav tako koristi in bo lahko po potrebi igral, kot do zdaj, na karte „sprave“ ali grožnje „srbskega sveta“.

Proti sebi in drugim

Ta dva primera s Hrvaške in Srbije kažeta, kako težko je spremeniti oblast na Balkanu. V primeru Zagreba in Beograda gre za oblast in sistem, ki je bil vzpostavljen v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v času, ko je bila Bosna in Hercegovina dvakrat napadena ter je bil storjen genocid in zločini proti človečnosti.

Vlast z enakimi triki drži javnost v stanju stalne napetosti. Bosna in Hercegovina je že več kot tri desetletja žrtev te politike, saj ji Beograd in Zagreb branita, da bi si slekla „norčevo srajco“, ki ji je bila nadeta v Daytonu.

Nova faza napadov na Bosno in Hercegovino, in posledično na regionalno stabilnost, se je začela pred trinajstimi leti, ko je Hrvaška postala članica Evropske unije in ko je Vučić postal prvi človek oblasti v Beogradu. Zato bi se skoraj vsak eksces uradnega Zagreba in Beograda lahko naslovil tudi na Zahod, ki je Plenkoviću in Vučiću omogočil, da vodita takšno politiko.

Tako je leto 2013 na nek način postalo referenčna točka za to, kar danes imamo na območju nekdanje Jugoslavije. Zagreb in Beograd sta od takrat že večkrat pokazala, da lahko vznemirita javnost v več državah, tudi ko se proslavljajo športni uspehi, prirejajo koncerti ali zahtevajo svobodne in poštene volitve.

Usmerjanje sosednjih narodov drug proti drugemu daje misliti, da drugačnega političnega programa nimajo in da bodo še naprej proti lastnemu in drugim narodom uporabljali vse instrumente, ki so jim na voljo. To vključuje tudi spodbujanje mladih, da športne uspehe drugih slavijo kot lastne in kot usodne za celoten narod, ter da na športnih stadionih in ulicah kličijo poraženim fašističnim gibanjem, medtem ko najpametnejše med njimi razglašajo za tuje plačance in jih izženejo iz lastne države, če ne želijo končati v rovovih, ki jih oblast koplje desetletja.