Obilježena 34. godišnjica zločina nad Bošnjaki Višegrada: Opomemba na okrutnost, množična sežiganja in mučenje civilistov

(Patria) - Na mostu Mehmed-paše Sokolovića, v nekdanji Pionirski ulici in naselju Bikavac, je bil danes obeležen 34. obletnica zločinov nad Bošnjaki Višegrada.

Program na mestih najhujših žrtev Višegrađanov sta skupaj organizirala Muftijstvo Goražde in MIZ Višegrad, v sodelovanju z Združenjem družin pogrešanih oseb "Višegrad 92." in Inštitutom za raziskovanje zločinov proti človeštvu in mednarodnemu pravu.

Mufti Goražda Remzija-ef. Pitić je ob sklicevanju na zgodovinska dejstva dejal, da devetdeseta leta niso edino obdobje, v katerem so bili na tem območju storjeni zločini.

- Tukaj je nasilje nad nedolžnimi ljudmi postalo nekakšna tradicija naših sosednjih politik. Razlika med devetdesetimi leti in obdobjem pred tem je v tem, da smo se v devetdesetih letih borili.

Bili smo politično organizirani, imeli smo državne institucije, Armado in MUP Republike Bosne in Hercegovine ter vse druge institucije, ki naj bi opravljale svoje delo.

In kot posledica tega – so nekateri ljudje končno odgovarjali za svoja dejanja – je dejal mufti Pitić.

Glavni imam Medžlisa Višegrad Hasan-ef. Skorupan je opozoril, da so zaradi bližine meje na to območje prišli prvi tanki, prve paravojaške formacije in prvi prostovoljci.

Zavzeli so mesto, bošnjaško prebivalstvo, ki je takrat predstavljalo več kot 65 odstotkov celotnega prebivalstva, pa so zapirali v logore.

- Na žalost je ta most, ki kot vakuf predstavlja trajno dobro in simbolizira povezovanje med ljudmi, v tistem času postal morišče našega naroda.

Največji vrhunec vseh teh vojnih dogodkov je bil požig dveh hiš na Bikavcu in v Pionirski ulici, kjer je bilo ubitih več kot 144 Bošnjakov, večinoma žensk in otrok – je povedal Skorupan.

Med spominskim programom je bilo omenjeno, da tukaj niso bili ubiti vojaki, saj vse šehidske plošče in spomeniki pričajo, da so bile žrtve civilisti, pogosto ženske, otroci in starejši.

Bilala Mamiševića so informacije o zločinih nad njegovimi najbližjimi zatekle izven domovine. V pogovoru za Media center Islamske skupnosti se je spomnil nekaterih podrobnosti.

- Po letu 1992 je vsak maj v mojem življenju poseben. Sovražniki so 21. maja ubili mojega očeta, 27. maja pa mojo mamo. Mene je maj '92 presenetil na univerzi v Alžiriji. Težki so to spomini in spoznanja.

Prenehale so telefonske komunikacije in slišati so se mogle raznorazne informacije. Šele po približno treh mesecih, ko sta moj mlajši brat in sestra, hvala Bogu, živa odnesla glavi, prišla do Makedonije in se javila, sem takrat lahko spoznal pravo resnico in dejstva.

Šele takrat sem izvedel, kaj so prestali moji starši, moja družina in moj narod – je dejal Memišević.

Direktor Inštituta za raziskovanje zločinov proti človeštvu in mednarodnemu pravu Univerze v Sarajevu Muamer Džananović je omenil, da je bilo bošnjaško prebivalstvo ubito v skladu z velikosrbsko, velesrbsko ideologijo in željo, da se v skladu s strateškimi cilji, ki jih je objavil Radovan Karadžić leta 1992, srbsko prebivalstvo na genocidni osnovi loči od bošnjaškega in hrvaškega.

- Zločini, ki so bili tukaj storjeni, so med najhujšimi, storjenimi med agresijo na katerem koli območju Bosne in Hercegovine. Šlo je za množična sežiganja in mučenja civilistov.

Na žalost so danes tukaj v Višegradu in bosanskem Podrinju, ali si to nekdo želi priznati ali ne, velesrbski cilji v veliki meri uresničeni. Dejstvo je tudi, da je velesrbska ideologija prisotna še danes in ima znaten števil sledilcev.

Želim poudariti, da ta ideologija in narativ ne prinašata nič dobrega ljudem v Višegradu, bosanskem Podrinju in Bosni in Hercegovini, ne glede na to, ali so Srbi ali Bošnjaki – je dejal Džananović.

V spomin na 3.000 žrtev je bilo s višegrajskega mostu v Drino spuščenih 3.000 vrtnic, na pokopališču Stražište pa je bila izrečena dova.