Napisal: Armin Sijamić
Februar je prinesel optimizem prebivalcem Libanona, saj je končno oblikovana vlada in izbran je bil predsednik. Na drugi konec sveta je izraelski premier Benjamin Netanjahu ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu odnesel darilo, ki ga je časnik The Independent označil za „morbidno“.
Oblikovanje libanonske vlade je trajalo mesece. Zadeva je postala še posebej aktualna po premirju med Hezbolahom in Izraelom, Nawaf Salam pa je dobil mesto premierja in nalogo oblikovanja vlade.
Nekateri so menili, da je zdaj pravi trenutek za ustvarjanje nove politične podobe Libanona, saj je Hezbolah izgubil vodjo Hassana Nasrallaha in vrsto funkcionarjev. Cilj je odstranitev Hezbolaha kot pomembnega dejavnika v libanonskem političnem življenju, v zameno pa je bil Bejrutu obljubljena pomoč.
Taka ponudba pomeni, da je Libanon v središču pozornosti večjih držav, in tega nihče ne skriva. Združene države Amerike in Francija sta obljubili finančno in vojaško pomoč, Savdska Arabija naložbe v Libanon, sosednji Izrael pa mir, če bo Hezbolah, ki ga podpira Iran, izključen iz oblasti.
Ameriški in izraelski interes
ZDA že desetletja stojijo za Izraelom, ne glede na to, kaj počne Tel Aviv. Še lansko leto je Washington poskušal ohraniti videz nevtralnosti pri posredovanju med Libanonom in Izraelom. Z vrnitvijo Trumpa na oblast se je Washington znebil formalnosti – izraelski interes je ameriški.
V petek je libanonskega predsednika Josepha Aouna, ki je iz vrst kristjanov, obiskala namestnica posebnega odposlanca Združenih držav Amerike za Bližnji vzhod Morgan Ortagus. Za razliko od njenega šefa, posebnega odposlanca Steva Witkoffa, ki se je, tako kot njegov predhodnik na tem položaju Amos Hochstein, trudil držati diplomatskega protokola, Ortagusova nima zadržkov.
Libanonski mediji, zlasti tisti blizu Hezbolahu, so jezno reagirali, potem ko je Ortagusova sporočila, da je za Združene države „rdeča črta“ vstop te šiitske stranke v novo vlado. Poleg tega je nosila prstan v obliki šestkraki zvezde, znane tudi kot Davidova zvezda, kar je jasna referenca na judovstvo, ki ga je sprejela med bivanjem na misiji v Bagdadu.
Z drugimi besedami, javno je pritiskala na Libanonce, da Hezbolah ne sme biti del nove vlade, natanko tako, kot je zahteval Netanjahu. Francija je na primer izdala veliko blažjo izjavo in zahtevala, da se vse strani posvetijo obnovi in reformam v Libanonu ob spoštovanju njegove raznolikosti.
Vendar pa so imeli Libanonce drugačne načrte kot Ortagusova glede na razmerje moči in dejstvo, da po nepisanih pravilih šiiti pripadajo pomemben del oblasti v enem najbolj zapletenih političnih sistemov na svetu, in da šiiti predstavljajo približno tretjino prebivalcev Libanona. Po omenjeni izjavi so privrženci Hezbolaha blokirali cesto, po kateri naj bi se gostja gibala.
Nova vlada
Nawaf Salam je imel izjemno težko nalogo pomiriti interese domačih in tujih akterjev v Libanonu. To je konkretno pomenilo, da je moral za vlado dobiti podporo tudi libanonskega parlamenta, na čelu katerega je šiitski politik Nabih Berri, vodja stranke Amal, ki je zaveznik Hezbolaha. Berri je bil od začetka vojne z Izraelom kontaktna oseba med vodstvom Hezbolaha in odposlanci z Zahoda.
Tako je sunitski premier Salam, ob soglasju drugih, oblikoval svoj kabinet s 24 ministri, od česar je pet mest pripadlo šiitom. Hezbolah in Amal sta imenovala štiri, vključno z zelo pomembnim ministrom za finance, Salam pa je imenoval petega.
Tak razvoj situacije so mnogi v Libanonu različno komentirali, češ da je Hezbolah doživel poraz, drugi pa, da je v trenutnih okoliščinah izvlekel maksimum.
Eni pravijo, da so šiiti in Hezbolah prvič izgubili tretjino mest v vladi in možnost blokade, ter da so nekateri šiitski ministri po volji Zahoda, zaključujejoč, da je to posledica slabljenja šiitskega gibanja in uradnega Teherana po vojni z Izraelom.
Drugi trdijo, da je Hezbolah dobil, kar je želel – predah za reorganizacijo. Namreč, po padcu režima Bašarja al Asada mora Hezbolah iti v transformacijo, postati lokalne sile in iskati nove kanale oskrbovanja iz Irana, saj nova oblast v Damasku ne dovoljuje, da bi se to še naprej odvijalo preko Sirije. Poleg tega Hezbolah išče obnovo domov šiitske skupnosti, saj je izraelska vojska ciljala ta mesta, celo medtem ko se pričakuje njeno umikanje z juga Libanona.
Premirje poteče, Netanjahu pa pošilja Trumpu sporočilo
Premirje, ki sta ga dogovorila Hezbolah in Izrael, je poteklo konec januarja, nato pa ga je Izrael pod pritiskom Zahoda enostransko podaljšal do 18. februarja. Izrael je večkrat prekršil premirje. Ubili so na desetine civilistov, ki so poskušali vrniti na jug Libanona v svoje domove, bombardirali so lokacije, kjer živijo šiiti, preprečevali libanonski vojski izstop na mejo. Hezbolah se kljub temu ni pustil vreči v past in odgovoriti na napade.
Toda Netanjahu si želi vojno in tega ne skriva, češ da je na poti k ustvarjanju „novega Bližnjega vzhoda“. Med obiskom Trumpa prejšnji teden mu je podaril zlati pager. Britanski The Independent je ta dejanje označil za morbidno. Zlati pager, na katerem piše „pritisni z obema rokama“, je aluzija na operacijo proti Hezbolahu, ko je bilo ubitih na desetine, vključno z otroki, in ranjenih na stotine.
V Libanonu so bili nekateri še posebej jezni, ker je bil pager nameščen na posekano drevo, ki je po njihovem mnenju oljka. Oljčne vejice so simbol miru, drevo oljke pa pogosto simbol prisotnosti nekega naroda na določenem ozemlju, saj nekatera drevesa rastejo stotine let. Palestinci in prebivalci južnega Libanona drevo oljke jemljejo kot metaforo svoje prisotnosti in obstanka, izraelska vojska pa je ta drevesa včasih uničevala iz različnih razlogov.
„Predsedniku Donaldu J. Trumpu, našemu največjemu prijatelju in največjemu zavezniku. Premier Benjamin Netanjahu,“ piše na darilu, ki je bilo prineseno v Washington. Vir je za The Telegraph povedal, da je Trump ob prejemu odgovoril: „To je bila odlična operacija.“
Libanonska uganka
Kaj se bo dogajalo v regiji, se lahko nasluti, če premirja v Libanonu in Gazi propadejo in če Netanjahu ne dobi, kar želi. Izraelu je že Trump odobril novo prodajo orožja v vrednosti več kot sedem milijard dolarjev, nekateri mediji pa navajajo, da je nova administracija po desetletjih zavračanja pripravljena dobaviti tudi enajst ton težke bombe, znane pod imenom MOAB (Matere vseh bomb), ki so namenjene za razbijanje utrdb, kar bi bilo sporočilo Iranu in Hezbolahu, čigar voditelj je bil ubit, ko je na njegov bunker domnevno padlo osemdeset ton eksploziva.
Medtem ko čakamo, kaj bosta storila Netanjahu in Trump, mora Salam reformirati Libanon, začeti obnovo in državo pripraviti na volitve prihodnje leto. Glavna stvar, na katero bosta pozorna Trump in Netanjahu, je status Hezbolaha, torej ali se bo in v kakšni meri skupina razorožila. Vse strani se sklicujejo na Resolucijo 1701 Varnostnega sveta Združenih narodov iz leta 2006 in jo različno tolmačijo, zlasti tisti del, ki se nanaša na to, kdo ima pravico nositi orožje na jugu Libanona.
Na včerajšnjem sestanku libanonske vlade je bila to ena od tem. V besedilu, ki naj bi postalo stališče vlade, piše, da ima država „monopol nad orožjem“, kar pomeni, da vojska Libanona, ki jo usposabljajo in podpirajo ZDA, skrbi za varnost države. V besedilu ni besede „odpor“, kar je referenca na šiitske milice. Toda po pisanju časnika Al-Akhbar sta Amal in Hezbolah prepričala premierja Salama, da se v besedilo vključi tudi 51. člen Listine ZN, ki poudarja „neodtujljivo pravico do individualne ali kolektivne samoobrambe, če pride do oboroženega napada na članico Združenih narodov, dokler Varnostni svet ne sprejme ukrepov, potrebnih za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti“.
To je nadaljevanje spora o tem, kako bo Hezbolah videti v prihodnosti, ki se pripravlja, kot so sporočili, na zgodovinski trenutek pogreba Hassana Nasrallaha z udeleženci iz 79 držav 23. februarja v Bejrutu. Pričakuje se na deset tisoče ljudi tisti dan na ulicah Bejruta, kot potrditev, da Hezbolah vodi libanonske šiite, ki so, kot opozarjajo mnogi, zdaj v strahu in še bolj usmerjeni drug k drugemu po likvidaciji Nasrallaha in padcu Asada v Siriji.
Mediji, blizu Hezbolahu, te dni na naslovnicah pišejo, da je Nabih Berri v petek na sestanku z Morgan Ortagus dejal „Izrael je absolutno zlo“ in da se morajo vsi držati Resolucije 1701, zlasti dela, ki nalaga, da se Izrael umakne iz Libanona. Hkrati libanonski rivali Hezbolaha izražajo upanje, da je dominacija te stranke v Libanonu prenehala in da prihaja čas stabilnosti.
Toda oboji se zavedajo, da majhna država, kot je Libanon, ki se nahaja sredi regionalnih potresov na relaciji Iran – Izrael - Savdska Arabija – Zahod, ne bo odločala sama o sebi. Na meji med Libanonom in Sirijo so ta teden zabeleženi spopadi domnevno lokalnih skupin in tihotapcev, Trump razvija načrt za izselitev Palestincev iz uničenega Gaze in tam razvija turizem, Netanjahu pa ga potiska v spopad z Iranom. Torej, Libanon je hkrati zelo blizu nove vojne in obdobja stabilnosti.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci sabotirali Američane, nov poskus konec junija
