Dan spomina na žrtve Jasenovca ne prinaša katarze: Promocija četniške ideologije, ruske politike in dokumenta SANU

Napisala: A. Čorbo-Zećo

Tudi dan spomina na žrtve ustaškega genocida nad Srbi, Judi in Romi v Neodvisni državi Hrvaški od 1941. do 1945. leta ne more miniti, ne da bi Milorad Dodik zanikal genocid v Srebrenici, medtem ko se javni oddajnik v Republiki srbski trudi najti vsako možnost, da zastrupi tamkajšnje prebivalce.

Danes izkopavajo zgodbe nekega nekdanjega visokega predstavnika ZN, ki naj bi potrjevale trditve srbskih politikov, da je bil velik del pokopanih v Srebrenici pripeljan iz drugih mest in vasi.

In medtem ko preštevajo bošnjaške kosti, najdene tudi v terciarnih množičnih grobiščih (kar dodatno govori o pošastnosti zločina), je očitno, da žalost za pobitimi Srbi v Jasenovcu vendarle ne more premagati želje, da se nekako prepreči sprejetje resolucije o Srebrenici v Združenih narodih.

„Če bo sprejeta resolucija o Srebrenici, bo trajno razdelila BiH,“ je zgodaj zjutraj dejal Milorad Dodik, predsednik Republike srbske.

Nato je med komemoracijo za žrtve Jasenovca ponovno zanikal genocid v Srebrenici in izenačil partizane z „očetovskim zborom“ (verjetno misli na VRS).

Neizogibno je omenil Aleksandra Vučića in se mu zahvalil za združevanje Srbov. Kaj pa pomeni to združevanje?

Srbija in njena privrženost četniški ideologiji, ruski politiki in SANU 2 hitro delata na ustanovitvi „srbskega sveta“.

Sveta, ki so ga poskusili v krvavih devetdesetih uresničiti z vojnami in ga ovekovečiti v Veliko Srbijo.

Vučić pa na poti „srbskega sveta“ ne reagira več na Dodikovo napovedovanje secesije. Vse manj govori tudi o spoštovanju ozemeljske celovitosti BiH, suverenosti skoraj nikoli ni niti omenil. Srbija bo, pravi, ob svojem narodu in to se ne dovaja vprašanje.

Z vsem tem obvezno, kot tudi Dodik, mantrira zgodbe o tem, kako so za ohranitev miru, ta mir pa osebno ogrožajo oni in njihove politike.

Pot, po kateri gredo, je nedvomno pot spopadov, končni cilj takšne politike pa je razbitje BiH in končno ustvarjanje dolgo sanjane „Velike Srbije“.

Srbija preprosto ne more, morda pa preprosto noče, da se osvobodi četniške ideologije, ruske politike in dokumenta SANU.

Če se ozremo na neformalne in interne akte, po katerih se vodita srbska in srbska politika v regiji, to so Smernice memoranduma SANU 2 iz leta 2011, je takšno obnašanje Dodika povsem pričakovano, a kot da nihče ni verjel, da se bo to uresničilo.

Zgodba o nekakšnem „mirnem razhodu“ v Bosni in Hercegovini je zgodba za majhne otroke. Kako „mirni razhodi“ končajo, ni treba daleč pogledati v preteklost. Tudi Jugoslavija se je razšla z „mirnim razhodom“, kajne? Od tega mirnega razhoda je ostalo na stotine tisoč mrtvih, razseljenih, posiljenih ...

Ko pa govorimo o Dodiku in Vučiću, moramo vedno imeti v mislih, da nista sama. Vladimir Putin in Rusija podpirata takšno politiko, ker jima v takšni situaciji ustreza ranljiv Balkan.

V tem kontekstu, ko govorimo o resoluciji o Srebrenici, se velja spomniti sporočil tiskovne predstavnice ruskega zunanjega ministrstva Marije Zaharove, ki je že lani, še preden je bila znana resolucija, poudarjala, da je „demonizacija Srbov kot genocidnega naroda nesprejemljiva“.

Takšen narativ sta prevzela Dodik in Vučić, čeprav resolucija nobenega naroda ne demonizira. Vendar se zdi, da mora narod nujno prepoznati demone med seboj, saj Vučić, čeprav vprašan, nikoli ni odgovoril, ali se je spremenilo razmerje, po katerem je bilo za enega ubitga Srbina treba ubiti 100 Muslimanov.