(Ne)moč probosanskih sil ali iluzija državotvorne politike

Za NAP piše: Sifet Kukuruz, pravni strokovnjak

Pozivanje na odgovornost in ukrepanje državnih institucij za zaščito ustavnega reda v situaciji, ko so te institucije nefunkcionalne ali popolnoma paralizirane, ali so pod nadzorom tistih, ki izvajajo protiustavno delovanje, predstavlja izraz politične nemoči, ne moči.

Takšna pozivanja je težko šteti za izraz odgovorne, državotvorne politike, saj bistvo političnega delovanja probosanskih ali državotvornih sil ni in ne more biti v javnem izražanju političnih stališč, temveč izključno v sposobnosti njihove implementacije v praksi. Politika, ki se ne more uresničiti v praksi, ni življenjska politika in na takšni politiki ni mogoče in se ne sme graditi obstoj in delovanje države, še manj njena prihodnost.

Nobena država se ne more ohraniti, zgraditi ali postati funkcionalna, če tisti, ki ustvarjajo "državotvorno politiko", nimajo realne politične moči in ne razpolagajo s konkretnimi mehanizmi za izvajanje te politike v praksi.

Merilo uspeha državotvorne politike ni v številu javnih sporočil, njihovi racionalni utemeljenosti ali čustvenem patriotskem naboju, temveč izključno v stopnji sposobnosti državotvornih sil, da pri vsakodnevnem delovanju države onemogočijo in preprečijo izvajanje protidržavne politike ter učinkovito procesirajo protagoniste takšne politike.

Politika, ki nima kapacitete praktičnega samopotrjevanja in samoozavestitve, se ne more imenovati uspešna, še manj državotvorna. V odnosu med protiustavno in ustavno politiko je treba iskati odgovor na vprašanje, ali in v kolikšni meri je državotvorna politika resnično državotvorna?

Kot izhodišče pri razumevanju tega odnosa je treba upoštevati dejstvo, da sta obe politiki, z vidika državnih interesov, škodljivi. Protiustavna politika zaradi svojega protidržavnega in destruktivnega značaja, "državotvorna" pa zaradi lastne nemoči samoozavestitve in samopotrjevanja.

V interesu vzpostavitve resnično državotvorne politike je treba kot realnost sprejeti dejstvo, da država od nobene od teh politik nima koristi. Nasprotno, od prve država ima neposredno, od druge pa posredno škodo. Da bi se izognili napačnim ali zlonamernim interpretacijam takšnega stališča, je treba poudariti, da se ti dve politiki, razen po svojih končnih učinkih na državne interese, ne moreta in se ne smeta izenačevati. Seveda, niti mera škode za državo ni in ne more biti enaka, vendar je to vprašanje manjše pomembnosti.

To povezovanje protiustavne in ustavne politike se izvaja izključno iz metodoloških razlogov, da bi se bolje razumela narava obeh politik, še posebej pa, da bi se ozavestili dometi "državotvorne politike".

Njihova korelacija je še posebej potrebna, da bi se razumela narava in učinki "državotvorne politike", za katero ne stoji realna politična moč, saj je takšna "državotvorna politika" škodljiva, ker ustvarja le privid lastne državotvornosti in proizvaja iluzijo boja proti protidržavnemu delovanju.

Čeprav protidržavna politika za cilj ima negacijo in destrukcijo države, državotvorna pa zaščito državnih interesov, je skupno obema politikama, da država od takšnih politik nima koristi. Nasprotno, prva državi interes odprto negira in uničuje, druga pa državni interes sprejema in podpira, vendar ga v resnici ne uspe ne uresničiti ne zaščititi.

O kakšnih in koliko resnih "državotvornih" politikah gre, je dovolj ilustracije radi ugotoviti, da pri vsakodnevnem življenju v državotvornih izjavah in drugih oblikah domoljubnega performansa prednjačijo politični akterji, ki celo ne sodelujejo v parlamentarnem življenju, oziroma tisti, ki poleg tega, da v državnem zakonodajnem telesu nimajo svojih predstavnikov, takšnih predstavnikov nimajo niti v državni izvršni oblasti. Ko se temu doda, da je sodna oblast pod določenim vplivom sil, ki izvajajo protiustavno delovanje, zabloda o obstoju močnih in učinkovitih državotvornih politik postane popolna.

Tisto, kar bi nas posebej moralo skrbeti, je dejstvo, da prav akterji politične scene, ki niso politični subjekti, temveč politični objekti, ki protiustavnim silam pogosto služijo kot izgovor ali opravičilo za politično destrukcijo, državljane BiH prepričujejo, da so prav oni steber obrambe države BiH.

Če bi šlo za politično ozaveščeno družbeno-politično skupnost, bi se takšni zelo hitro znašli na "stubu srama" in ne bi imeli možnosti, da v javnem prostoru generirajo dodatne frustracije, medtem ko hkrati vešče uporabljajo politični aktivizem za vodenje dnevne politike in uresničevanje osebnih ali strankarskih interesov.

Čustveni domoljubni naboj v političnem aktivizmu nikoli ni predstavljal merilo političnega uspeha, temveč je to vedno bila izključno sposobnost pretvarjanja in izvajanja političnih stališč iz teorije v prakso, po potrebi pa tudi z uporabo sredstev prisile. Zato so politike, katerih moč je objektivizirana v obliki verbalizma, nevarne in škodljive za državo.

Tisti, ki iščejo odgovor na vprašanje, ali je in v kolikšni meri je neka politika državotvorna, morajo ponuditi konkreten odgovor na vprašanje, ali takšna politika razpolaga z realnimi možnostmi, da politična stališča iz medijev, s Facebooka ali drugih družbenih omrežij na učinkovit način pretvorijo v realnost. Če takšne možnosti ni, lahko lažna privlačnost ali zapeljivost takšnih politik državi BiH povzroči le škodo, saj ustvarja svet iluzije in zablode.

Politika, ki se želi predstavljati kot odgovorna in državotvorna, mora predhodno vzpostaviti politično-pravne in vse druge instrumente za lastno izvajanje v praksi. Brez vzpostavitve možnosti in konkretnih instrumentov za izvajanje v praksi, politika preneha biti politika in postane politikanstvo.

Odgovoren odnos do države in državljanov pa pomeni, da tisti, ki javno izražajo politična stališča, lahko v vsakem trenutku pokažejo in državljanom dokažejo, da so ta stališča izraz politične moči, ne nemoči. Tisti, ki niso zmožni lastnih političnih proklamacij pretvoriti v konkretna dejanja, se ne bi smeli šteti za odgovorne politike. Prav takšen odnos do teh in takšnih akterjev politične scene bi moral predstavljati prvi, konkreten korak na poti ustvarjanja državotvorne politike.