Neistine o majorizaciji narodov in strahu pred državljansko državo

Za NAP piše: Sifet Kukuruz, pravni strokovnjak

Spor med etničnim in državljanskim konceptom kot platformo za vzpostavitev ustavnega in političnega sistema v BiH traja od podpisa Daytonskega mirovnega sporazuma. Vse do danes so bile na račun državljanskega koncepta izrečene različne obtožbe, najpogostejša obtožba pa je v političnem stališču, da je izgradnja države BiH kot državljanske bolj ali manj prikrit način, s katerim želijo Bošnjaki doseči prevlado nad drugima dvema narodoma v BiH, konkretno Srbi in Hrvati.

Na drugi strani zagovorniki državljanskega koncepta poudarjajo, da je to način za sanacijo posledic vojne in da se država BiH profilira kot stabilna, funkcionalna moderna evropska država, kar je kot končni cilj zapisano tudi v Daytonskem mirovnem sporazumu in samem Ustavu BiH. V kontekstu teh uvodnih opomb je treba povedati, da trenutno stanje glede človekovih pravic in svoboščin v BiH potrjuje, da ni bila dosežena zadovoljiva zaščita ne posameznih ne kolektivnih človekovih pravic.

Eden od razlogov za trenutno stanje človekovih pravic v BiH je v dejstvu, da posamezni politični akterji umetno postavljajo v nasprotje in odnos medsebojne izključnosti posamezne in kolektivne človekove pravice.

Glede obtožb na račun državljanskega koncepta je treba povedati, da v ustavnem sistemu, v katerem so državljani primarni subjekti političnega procesa, ni mogoče doseči majorizacijo kolektivitet. Namreč, nemogoče je zagotoviti prevlado enega naroda nad drugim, če narodi niso ustavno-pravno opredeljeni kot primarni subjekti političnega procesa, temveč so to državljani kot posamezniki. Na drugi strani pa lahko samo človek kot posameznik, oziroma kot abstraktni državljan, ki uresniči svoje individualne pravice, izraža interes in potrebo po uresničevanju svojih pravic, ki jih uživa v skupnosti z ostalimi pripadniki lastne kolektivnosti.

Sistem človekovih pravic sam po sebi predvideva dinamiko in postopnost pri uresničevanju. Če spremljamo zgodovinski razvoj ideje človekovih pravic, lahko opazimo, da je boj za individualne človekove pravice in svoboščine vedno predhodil zahtevam po uresničevanju kolektivnih pravic. To kaže na nujnost primarne potrditve človeka kot individue in človeškega bitja kot samostojne realnosti.

Človek kot individua ima potrebo primarno potrditi sebe v svoji individualnosti, šele nato kot člana oziroma pripadnika določene kolektivnosti.
V sistemu, v katerem kolektivnost ni prepoznana kot primarni subjekt procesa političnega odločanja, ni mogoče zagotoviti neenakih pravic za kolektivitete, oziroma ni mogoče izvesti diskriminacije kolektivitet, in na koncu izvesti majorizacijo enega naroda glede na drugega. Nasprotno, takšno nekaj je mogoče doseči samo v sistemu, ki kolektivitete postavlja kot primarne subjekte procesa odločanja. Zato prav tisti, ki se zavzemajo za vzpostavitev etničnega sistema in ki proklamirajo kolektivistični koncept človekovih pravic, kolektivitete postavljajo v potencialno nevarnost in jih izpostavljajo tveganju, da bodo različno, zato tudi neenakopravno obravnavani.

Teza, da se z vzpostavitvijo državljanskega koncepta namerava doseči majorizacija Srbov in Hrvatov s strani Bošnjakov, je popolnoma neutemeljena, lahko bi celo trdili, da je iracionalna, glede na to, da se skozi ustavno-pravni sistem, ki temelji na polni enakopravnosti državljanov kot posameznikov, ne glede na njihovo etnično, versko ali drugo pripadnost, ne more doseči prevlada enega naroda nad drugim. Tam, kjer so posamezniki glavni subjekti procesa sprejemanja odločitev, ni mogoče ogroziti kolektivitet. Dejansko v takšnem sistemu nihče ni ogrožen, ne posameznik ne kolektivnost. Kot je bilo že rečeno, majorizacijo kolektivitet je mogoče izvesti samo v ustavnem sistemu, v katerem so kolektiviteti, ne pa državljani, primarni subjekti političnega procesa.

Tisto, kar je še posebej pomembno poudariti, je dejstvo, da se posebnost določene kolektivnosti lahko realizira in uresniči samo, če se članom te kolektivnosti predhodno omogoči uresničevanje njihovih pravic, vendar kot posameznikom, kot abstraktnim državljanom.

To stališče je mogoče pojasniti z analogijo, po kateri na primer ena športna, nacionalna ekipa lahko pokaže lastno kakovost samo, če se članom te ekipe predhodno omogoči, da se razvijejo kot posamezniki v svojih matičnih klubih, kjer nacionalna pripadnost nima nikakršnega pomena. Samo posameznik, ki je predhodno uspel uresničiti svoje interese in maksimalno razviti svoje potenciale, lahko tudi prispeva k kolektivnosti, ki ji pripada.

Vsaka kolektivnost je sestavljena iz posameznikov. Za razliko od posameznika je kolektivnost umetno ustvarjena in ne obstaja zunaj in neodvisno od posameznikov. Zato bi moral biti interes vsake kolektivnosti usmerjen na predhodni individualni razvoj vsakega člana kolektivnosti, saj je ta individualna kakovost osnova kolektivne kakovosti.

V sistemu, v katerem suverena vrednost predstavljajo človekove pravice na splošno, še posebej pa individualne človekove pravice in svoboščine, ne more priti do prevlade ene kolektivnosti glede na drugo. V ustavni državi, v kateri suverena vrednost predstavlja ideal človekovih pravic, so človekove pravice izven dosega političnega procesa, niso na voljo politični areni, kjer bi število glasov v zakonodajnem organu predstavljalo merilo uresničevanja človekovih pravic in svoboščin. V ustavni državi človekove pravice ostajajo najvišja vrednost, posameznik kot politični subjekt pa najpomembnejši akter političnega življenja.

Torej, ko je posameznik primarni subjekt političnega procesa, ni mogoče doseči prevlado enega naroda glede na drugega. Nasprotno, to je mogoče doseči samo v sistemu, v katerem so kolektiviteti, ne pa državljani, subjekti političnega procesa.

Samo v tistem ustavno-pravnem sistemu, v katerem so kolektiviteti primarni akterji političnega procesa, je mogoče vzpostavljati odnose med kolektivitetami, ti odnosi pa bi na koncu lahko favorizirali eno kolektivnost glede na drugo, na koncu pa bili v škodo neke kolektivnosti. Samo odnosi, ki se vzpostavljajo med kolektivitetami, lahko povzročijo neenake pravice kolektivitet, na koncu pa so lahko diskriminirajoči in vodijo v majorizacijo.

Vsi tisti, ki obsojajo državljanski koncept in tiste, ki ta koncept zagovarjajo, obtožujejo, da želijo določene kolektivitete, v BiH konkretno Srbe in Hrvate, postaviti v podrejen položaj, pravzaprav zlorabljajo kolektivitete in manipulirajo z njihovimi interesi. Prav zagovarjanje kolektivnih pravic kot osnove ustavnega in političnega sistema odpira možnost za diskriminacijo in majorizacijo.

Ne smemo pozabiti, da je odnos do človekovih pravic kot primarno kolektivne kategorije v BiH pravzaprav privedel do množičnega in sistematičnega kršenja človekovih pravic, tako posameznih kot kolektivnih. Končni izraz takšnega pristopa k človekovim pravicam je celo postavil pod vprašaj pravico nekaterih kolektivitet do biološkega obstoja, v BiH konkretno Bošnjakov.

Hkrati je pomembno poudariti, da se domnevni zaščitniki kolektivnih pravic v BiH nenehno izogibajo, ali natančneje rečeno, zavračajo natančno opredelitev vsebine pravic, ki so ključnega pomena za kolektivitete, kar potrjuje, da se institut kolektivnih pravic uporablja izključno kot sredstvo politične manipulacije.
Torej, tisti, ki želijo zagotoviti prevlado ene kolektivnosti glede na drugo, bodo prav zagovarjali koncept kolektivističnih pravic, saj je samo v konceptu kolektivitet mogoče zagotoviti odnos njihove medsebojne ne/enakopravnosti, glede na to, da v konceptu, ki v fokusu ima posameznika, ni mogoče proizvesti neenakosti kolektivitet.

V sistemu, v katerem je vsak posameznik, ne glede na to, kateri kolektivnosti pripada, enakopraven, ko je z Ustavo zagotovljena najvišja raven posameznih in kolektivnih človekovih pravic in svoboščin, ko so pravice kolektivitet ustavno prepoznane in zaščitene skozi institut vitalnega etničnega interesa, ki se učinkovito uresničuje skozi ustavno-sodno varstvo, je mogoče zagotoviti enakopravnost tako posameznikov kot kolektivitet.

Ne smemo ignorirati dejstva, da je interese kolektivitet mogoče učinkovito ščititi tudi v državljanskem konceptu z uporabo klasičnih pravnih instrumentov, kot sta dvodomnost zakonodajnega organa, opredelitev specifičnih interesov, ki so posebnega pomena za kolektivitete, in učinkovito ustavno sodstvo.

Ustav BiH je proklamiral in vzpostavil najvišjo raven človekovih pravic in svoboščin. Končni izraz takšnih teženj predstavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah in svoboščinah, ki je v ustavnem sistemu BiH nadrejena vsaki drugi normi. To dejstvo kaže, da se mora prihodnji ustavno-pravni razvoj in reforme pravnega sistema, ki ga je vzpostavil Ustav BiH, odvijati v smeri individualnih človekovih pravic in svoboščin ter pozicioniranja državljana kot temeljnega političnega subjekta. To potrjuje tudi dejstvo, da se na nujnost reforme Ustave BiH opozarja že od prvega dne po njenem sprejetju in uveljavitvi.

Čeprav se veljavni ustavni sistem BiH temelji na kolektivitetih, etničnih skupinah, se kljub temu v kontinuiteti poudarja nujnost reforme Ustave BiH. Ustavna reforma ne more logično niti pravno pomeniti ohranitev kolektivitet kot glavnih subjektov političnega procesa. Če bi bilo tako, potem se ne bi delalo o ustavni reformi, saj nobeno reformo za izid ne more imeti ohranitev obstoječega stanja in obstoječih pravil.

Ustavne reforme ni mogoče izvajati na način, da njen končni izid bo ohranitev ali okrepitev obstoječega stanja ali da se zagotovi povratek na stanje, ki je povzročilo obstoječe stanje. Torej, smer ustavne reforme v BiH določa norma, ki je nadrejena Ustavu BiH, to je Evropska konvencija o človekovih pravicah in svoboščinah, zato mora državljanski koncept predstavljati osnovo prihodnje ureditve BiH.

Če je izgradnja države BiH kot državljanske države predvidena z Daytonskim mirovnim sporazumom in Ustavo BiH, in je, potem izhaja tudi, da je to ustavna obveznost in posledično dolžnost vseh političnih akterjev, da svoje politično delovanje podredijo uresničevanju tega ustavnega cilja.

Seveda ne smemo spregledati dejstva, da državljanski koncept ne izključuje in ne zanika kolektivnih pravic. Gradbeni element vsake kolektivnosti je človek kot posameznik in brez predhodnega zagotavljanja polnega uživanja individualnih človekovih pravic in svoboščin, človek kot posameznik ni niti v položaju, da uresničuje svoje pravice v skupnosti z drugimi, s katerimi skupaj gradi etnično, versko in katerokoli drugo kolektivnost.

Kolektivne pravice predstavljajo višjo stopnjo pri uresničevanju človekovih pravic in njihovo uresničevanje sledi potem, ko človek kot posameznik, abstraktni državljan, brez vsake druge določnice, razen določnice državljanstva kot pravne vezi z državo, uresniči svoje pravice.

Koncept državljanskega in etničnega nista izključujoča, temveč komplementarna koncepta in to bi morali glavni akterji političnih procesov in odločevalci v BiH vzeti kot osnovo svojega prihodnjega političnega delovanja.

V resnično demokratičnih družbah se individualna in kolektivna identiteta medsebojno ne izključujeta, temveč vključujeta, afirmirata in dopolnjujeta. Osnova kolektivnega identitete je individualni identitet, kot je osnova kolektivne zavesti zavest o sebi.

Kolektivni identitet ne more niti obstajati brez individualnega, saj kolektivni identitet svoj izvir ima prav v individualnem identitetu. Ti dve identiteti se ne moreta medsebojno negirati in izključevati, temveč se morata medsebojno podpirati in dopolnjevati. Bolj ko bodo to razumeli odločevalci v BiH, bolje bo tako za državljane kot za narode v BiH.