Na Konakovićeve istupe ne treba reagovati u medijima: Odgovor mu mora doći kroz Parlament i Tužilaštvo BiH!

PIŠE: Rasim Belko @rasimbelko

Če preverite z Googlom, kje je bil in kaj je počel minister za zunanje zadeve Bosne in Hercegovine Elmedin Konaković v zadnjem mesecu, vam bo jasno, zakaj je ta država nenehno na mizi namesto za mizo.

Po tem, ko je doživel polom z povsem nepotrebnim sklicanjem bošnjaškega zbora, so se za Konakovića stvari hitro obrnile navzdol. Do takrat je mogoče reči, da je Konakoviću uspevalo, da se je promoviral kot šef diplomacije in hodil po svetu. Kako uspešen je bil, kaže situacija v državi in njena mednarodna ocena.

Nato se je v skladu s svojim stališčem v času oblikovanja Sveta ministrov, ko je dejal, da je lahko minister za vsaj tri resorje, preusmeril na notranje zadeve. Ali bolje rečeno, na preiskovalno-notranje zadeve.

De facto je Konaković čez noč iz bošnjaškega voditelja v poskusu, ki se pojavlja v “svetovnih centrih moči, kjer se odloča”, postal raziskovalec in komentator pravosodno-policijskega dela.

V medijih ni več zgodb o tem, kako je Bosno in Hercegovino vrnil tja, kamor spada, in kako Washington, Bruselj, London… zdaj poznajo stanje v Bosni.

Namesto obrambe interesov Bosne in Hercegovine, kar je njegova dolžnost in obveznost, je Konaković iz institucije, na čelu katere je, napadal tožilce, policiste, sodnike, novinarje, ker pridržijo osebe, za katere obstaja sum in utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, apriori trdeč, da je vse montirano.

Zakaj je Konaković čutil potrebo, da to počne, ve le on, vendar to, kar počne, nakazuje, da obstaja razlog, zakaj to počne. Eden od razlogov je lahko ta, da je na nek način vpleten on ali da je vpletena njegova stranka in kadri, prav tako pa je pritisk, ki ga Konaković izvaja teh dneh, lahko tudi politična igra, s katero bo v zgodbo o kartelu potegnil tudi svoje politične nasprotnike.

Takšen primer smo videli v zadnjih dveh dneh, ko je obtožil vodjo SDA Bakirja Izetbegovića zaradi omembe s strani nekaterih oseb v aplikaciji Sky, po Izetbegovićevem odgovoru pa je Konaković ponovno reagiral.

Glede na to, da je Konaković zdaj del režima, je jasno, da ima močnejšo medijsko moč in da je treba ignorirati njegovo manevriranje, kadar koga s položaja, v kakršnega se je sam postavil, obtoži.

Dejstvo je, da se šef diplomacije BiH in predsednik stranke, ki je parlamentarna po vertikali, v izjemno težkem in burnem času en mesec ukvarja s kartelom in vprašanji okoli kartela Tito in Dino.

Zato je vsaka medijska reakcija na Konakovićeve obtožbe skozi režimske medije kot dajanje steklenice s kisikom utopljencu, ki je očitno skočil v pregloboko vodo in ne najde načina, da bi priplaval na varno.

Namesto reakcij in odgovorov, je treba na Konakovićeve nastope v obleki ministra in vlogi zagovornika oseb, pridržanih v akciji “Črna kravata”, reagirati izključno politično, ga pozvati k odgovornosti. Tiskovne konference, na katerih zavrača vprašanja s področja diplomacije, ker mu je ljubša zgodba o akciji, kartelu in pridržanih, sodijo v domen najhujšega kršenja pravil in poniževanja institucij Bosne in Hercegovine. Če dodamo, da je Konaković kot tretjina Trojke te institucije države že močno predal Dodiku in Čoviću, je odgovornost še toliko večja.

Namesto medijskih polemik je resnična potreba po polemikah v Parlamentu, ali naj v Svetu ministrov sedi Konaković, ki namesto državnih brani interese struktur pod preiskavo tožilstva BiH.

Poleg Parlamentarne skupščine je na potezi tudi tožilstvo Bosne in Hercegovine, ki ni menilo, da je treba reagirati, ko je šef diplomacije te države najbrutalneje napadel tožilca v omenjeni akciji “Črna kravata 2”.

Če že ni reagiralo na udarec na integriteto tožilca in samo tožilstvo, potem bi moralo preveriti vse, kar Konaković govori in ne govori, razloge, zakaj je ključna oseba zunaj preiskave, ki se v javnosti ukvarja s preiskavo.

V nasprotnem primeru, ob že tako pohabljenem in okornem pravosodju, nam grozi, da postanemo država, v kateri tožilci ne bodo več delali niti tistega malo dela v strahu pred linčem, in ko se to zgodi, je jasno, da bomo enega za drugim odšli živeti na drug naslov.

Kajti, ko ključnim instancam države vladajo tisti, ki so jim sodili, tisti, ki jim sodijo, in tretji, ki bi sojenja ustavljali, ni treba biti pravnik, da bi sklenili, da smo inkriminirana država.