Mati Mejra, ki je v genocidu izgubila tri sinove in moža, gre na hadž: Nasmeh spremlja senca tistih, ki jih ni

(Patria) - V BiH se pred odhodom na hadž opravi ikrar dova za tiste, ki gredo na to sveto mesto. To so trenutki, ko se človek veseli odhoda na kraj, kjer je hodil Poslanik s.a.v.s. in od koder je izviral plamen islama.

Ena izmed tistih, ki bodo romale na to sveto mesto, je Mejra Đogaz iz Srebrenice, ki so ji v genocidu ubili tri sinove in moža. Ahmed ef. Hrustanović je prav njej posvetil objavo na Facebooku, ki jo v celoti prenašamo.

Danes, na hadžski (ikrar) dovi, se v duši naše matere Mejre Đogaz prepletata žalost in veselje.

Mejri so v genocidu v Srebrenici ubili tri sinove; Zuhdijo, Mubiba in Omerja ter moža Mustafo. Štiri opore njenega življenja so bile porušene v enem zločinskem trenutku, ki je pustil brazgotino ne le na njenem srcu, ampak tudi na duši celotnega naroda.

Kljub temu je danes Mejra vesela. Njeno srce je napolnjeno s posebno radostjo zaradi odhoda na hadž, vendar ta radost nosi tančico žalosti. Žalost za sinove in ljubljenega Mustafo je prekrila praznovanje, kot oblak zakrije sonce, nežno, a neizprosno.

Ikrar dove so v naši tradiciji trenutki veselja, ponosa in časti. Veselimo se tistih, ki gredo na hadž, ker vemo, da bo njihova dova pred Božjo hišo, najsvetejšim mestom islama, tudi za nas. Vemo, da bo na Arafatu, pod zvezdami Medine, v Meki, nekdo izgovoril naše ime in prosil Vsemogočnega za odpuščanje, usmiljenje in olajšanje.

Mejra pa je dovo začela drugače. Prosila je, da se uči Jasin za duše njenih sinov in moža. To ni bil običaj, a to je bil njen pogoj, izraz njene vere, žalosti in upanja. Tako smo tudi storili. Učili smo Jasin in se spominjali tistih, ki so bili položeni v zemljo brez slovesa, brez groba, brez glasu.

Na poljih genocida se drugače ne znamo veseliti. Ne da se ne znamo, ampak nočemo in ne moremo. Ker je naš smeh vedno nekoliko zadušen z nepretrganim jokom. Ker naš nasmeh vedno spremlja senca tistih, ki jih ni. Ker je naše življenje prepredeno s praznino, ki je ne more zapolniti niti čas.

Zato pa se zanašamo na Boga. On pozna vse naše bolečine. On vidi vsako solzo. On edini lahko zaceli srca, zlomljena od žalosti, potolaži duše, ki so izgubile vse. On daje potrpežljivost, On daje upanje. In On obljublja nagrado tistim, ki vztrajajo.

Naša Mejra to ve. To vedo vse matere Srebrenice, Podrinja, Bosne, Potočare. Matere, ki živijo brez svojih sinov, a z vero v Vsemogočnega. One ne iščejo pozornosti. One ne kričijo. One molčijo, skromno, tiho, dostojanstveno. Njihov nemi klic odzvanja do prestola.

Njihove oči govorijo več kot tisoč besed. In njihovo srce, čeprav zlomljeno, kaže moč, ki jo lahko nosi le mati. One so matere ummeta Muhammeda, a.s., matere upanja, matere bolečine in ponosa.

In ko takšna mati gre na hadž, to ni le veselje, to je darilo celotnemu narodu. To je tiha luč sredi teme, ki govori: še smo tu, še upamo, še verjamemo.