Lučićeva fatamorgana za naivne: Lažni sukob s Čovićem je plan Zagreba, a ne borba protiv zla!

Že dolgo smo na teh straneh pisali o tem, kako narašča vrednost bosanskega Srbina, ki pride v Sarajevo lepo oblečen, uglajen in z zgodbo o domovini Bosni in Hercegovini. V tistem trenutku, kot kaže praksa, se mu pod noge mečejo ne le Bošnjaki, omamljeni od lažne multikulturalnosti, ampak tudi vse vrednote in dosežki najboljših med temi Bošnjaki ali drugimi dokazanimi domoljubi.

To je ponazoril, med drugim, primer Vojina Mijatovića. Prišel je z zgodbo o 100-odstotnem Srbu in 101-odstotnem Bosancu, igral je na karto melemov na ranah sarajevskih domoljubov in prišel v položaj, da kot državljan Banja Luke postane druga oseba Vlade Federacije BiH.

Odpred nekaj dnevi podoben scenarij grozi, da bo ponovil Vojinovo sarajevsko zgodbo. Splošno navdušenje nad zagrebškim kandidatom za člana Predsedstva Bosne in Hercegovine je pokazatelj splošne družbene brezglavosti v Sarajevu in absolutnega pomanjkanja uglednih in pripravljenih politikov v javnem prostoru. To, da je način govora Zdenka Lučića in njegov videz skorajda hipnotizirajoče vplival na probosansko javnost, je pokazatelj pomanjkanja takšnih politikov iz probosanskega političnega bazena.

Nihče dejansko ni poslušal bistva tega, kar Lučić govori, kajti če bi, bi spoznal, da je njegovo sporočilo nevarnejše od Čovićevega. Lučić je tistim, ki poslušajo in razumejo, poslal sporočilo, da bosanski Hrvati ne potrebujejo tretjega entiteta, ker so ga s Washingtonskim sporazumom že vnesli v entiteto Federacija.

Poenostavljeno, Lučić vidi tisto, kar so politike Prlića, Jelavića, Čolaka in Čovića v zadnjih tridesetih letih počele v mirnodopskem omejevanju prostora nekdanje “Herceg-Bosne”, kot tretji entitet, vendar to izgovarja na način, ki je sprejemljiv za probosansko javnost, ki ga je po besedah ​​“Bosna je moja država” prenehala poslušati v bistvu.

Nato pa ta Lučić napove, da ne bo le zmagal, ampak bo član Predsedstva BiH dva zaporedna mandata, nato pošlje sporočilo: “Okrepili bomo Federacijo”. In seveda, nihče v probosanski javnosti se kritično ne vpraša, zakaj človek, ki napoveduje, da bo član Predsedstva BiH, pošilja sporočilo, da bo okrepil en entitet države.

Če Bosna in Hercegovina ne bi bila urejena tako, kot je, bi to morda imelo smisel, saj je bil izvoljen na območju Federacije. Vendar, glede na trenutno situacijo in vse, kar smo slišali o možni ureditvi Bosne in Hercegovine, je jasno, da Lučić kot neposredni predstavnik interesov Andreja Plenkovića vidi entiteto Federacijo kot začrtan cilj in prostor, na katerem Republika Hrvaška uresničuje ali bo uresničevala nadzor.

To je v bistvu prevod njegovega sporočila, da bo okrepil Federacijo, kot prostor hrvaških interesov in vpliva. In tu, razen v načinu predstavitve in izvedbe, med Čovićem in Lučićem ni razlike.

Ni razlike niti v pojmovanju izraza legitimen. Seveda, Lučić kot še eden iz družine hercegovskih “džudžanov” igra modro jazbinsko igro, zato ob navidezni nelegitimnosti Slavena Kovačevića isti izraz uporablja tudi za Čovića, vendar ga veže na drugo obdobje.

Lučićevo upanje, da bo Centralna volilna komisija BiH izbrisala Kovačevića s seznama kandidatov, določa njegov resnični cilj in v veliki meri razkriva, da je domnevni konflikt na relaciji Lučić - Čović pravzaprav terapija iluzionizma za Bošnjake, ki naj bi verjeli “človeku, ki je prišel strmoglaviti Čovića”. Čeprav bi v normalni družbi takšna igra bila razkrinkana v dveh urah, v Bosni in Hercegovini redkokdo o tem razmišlja.

Po drugi strani pa se fatamorgana Zagreba o “identitetnih spremembah Kovačevića” ne plasira z gotovostjo, da ga bo CIK res izbrisal, ampak da mu bodo volivci, ki verjamejo v državljansko državo ali si jo želijo, obrnili hrbet. Kajti Kovačević je Hrvat, tako kot Stipe Mesić, vendar je zaradi zahteve, da ima vsak človek v BiH enake pravice, prišel na radar obveščevalnih mantr in spinov iz Zagreba, Lučić pa kot stari obveščevalec družine Tuđman to zna izkoristiti.

In končno, a najpomembnejše je Lučićevo sporočilo: “Jaz sem proti Draganu Čoviću, ne proti HDZ-ju! Ne morem biti proti HDZ-ju, ki sem ga ustvarjal leta! Dragan Čović se je pojavil leta 1998! Kje je Čovićeva vojna pot? V kateri vojski se je boril, proti komu? Po toliko letih je čas, da nekatere stvari razkrijemo!“.

Torej, Lučić je za politiko HDZ-ja, ki je v osnovi enaka Dodikovi - secesionistična! Prav tako se Lučić, ciljajoč hrvaško prebivalstvo, ponaša z ustvarjanjem HDZ-ja, kar pomeni, da je politika te stranke tudi njegova politika, kar pa v osnovi razbija sanje trpečega probosanskega bazena o Hrvatu, ki je prišel strmoglaviti Čovića.

Kajti, če bi se Lučiću resnično skrb za državo Bosno in Hercegovino, Hrvate, ki jih je Čovićev HDZ pregnal, bi se v preteklih letih in desetletjih boril proti kriminalu in korupciji Čovića in njegovih kadrov, pa tudi proti njihovi secesionistički politiki.

Lažni konflikt, ki ga poskušajo ustvariti v narativu in percepciji med Lučićem in Čovićem, ima za posledico pridobivanje Bosancev in Hercegovcev, patriotov, ali pa jim ustvariti lažno sliko, da bo Kovačević zagotovo zmagal, tako da jim ne bo treba glasovati zanj.

Vendar vsi, ki so ostali zaslepljeni z dobro propagando Tuđmanovega operativca, morajo vedeti, da je le glas za Kovačevića priložnost, da se prepreči kroatizacija Federacije, oziroma hegemonistički cilj Zagreba, enak tistemu, ki ga ima Beograd do RS.