Komu Christian Schmidt piše prepozno: Ništa se ne šteje, če seja Sveta za implementacijo miru zamuja!

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Odgovoriti na vprašanje, ali je visoki predstavnik Christian Schmidt spoznal vso pogubnost svojega delovanja, usmerjenega izključno na entiteto Federacijo, ni enostavna naloga.

Zdi se namreč, da so se Schmidtu, šele ko je Milorad Dodik institucionalno začel z ločitvijo, prižgale lučke, da je visoki predstavnik za celotno Bosno in Hercegovino. In prvič je Schmidt oblastem in politiki v RS poslal sporočilo, ki ga je mogoče deloma obravnavati tudi kot akcijski načrt. In v tem načrtu je tudi grožnja s potezami Upravnega odbora Sveta za implementacijo miru.

Če pa so medijski navedbe resnične, je Schmidtovo pismo prišlo do Narodne skupščine RS pred sejo o Deklaraciji vse srbskega zbora, torej v ponedeljek. Torej, od pisma štiri dni, Deklaracija sprejeta v torek, in še ni znakov, kdaj bi se lahko začel uresničevati „načrt“ delovanja OHR in PIC.

To nas privede do druge dileme – ali Schmidt proti separatističnemu delovanju RS ponovno deluje kot nekoč Denis Bećirović v Parlamentu BiH. Se pravi, z izjavami, ki končajo v košu za smeti in nimajo absolutno nobenega pomena.

Koliko je Schmidt resen, in ali je sploh resen, bo pokazalo naslednjih nekaj dni. Ker, promptna akcija proti srbski politiki ni več le vprašanje mandata OHR pri izvajanju civilnega vidika Splošnega mirovnega sporazuma, temveč izbira med ustavljanjem procesov, ki nas vračajo v vojno stanje, v katerem si RS s pomočjo Srbije prizadeva odtujiti skoraj polovico države.

In to je uvod v oborožen spopad, in ne Schmidt ne PIC ne veleposlaništva Kvinta nimajo potrebe razpravljati in ugibati, ali je to možnost. To je vojna možnost, ker v Sarajevu ni politike, ki bi si lahko in se smela ugibati z celovitostjo države.

Če ne želijo, da se na Balkanu odpre novo žarišče, kar trenutno nikakor ne ustreza ne ZDA ne EU, potem morajo preispitati delovanje OHR in drugih mednarodnih instanc v BiH v zadnjih najmanj petih letih.

Ker se je v teh petih letih Dodikov separatizem stopnjeval, sam Dodik pa je okrepil do mere, da se ne obotavlja več pri uresničevanju svojih političnih idej. Za njegovo politično moč, ki je rasla v teh petih letih, je izključivi in neposredni krivac mednarodna skupnost, predstavljena skozi OHR in PIC. Mednarodna skupnost je tudi posredno kriva, ker je v državno oblast namestila projekt Trojka, ki je Dodika okrepil toliko, kolikor je on zahteval, zdaj pa ima absolutni nadzor nad procesi v vseh smereh.

Torej, po krivdi mednarodne skupnosti, Schmidta in njihovega projekta Trojka, Dodik danes deluje kot neuničljiv politični pojav, ki grozi, da na Balkanu povzroči nov oborožen spopad, ki lahko nepredvidljivo vpliva na celotno Evropsko unijo.

Zato Schmidtova in odgovornost UO PIC postajata težji, ker ne samo, da je po mandatu dolžan zaščititi mirovni sporazum in ozemeljsko celovitost BiH, temveč je reakcija na Dodikov separatizem morda tudi najpomembnejša strateška poteza na Balkanu v danem trenutku.

Če bodo oklevali, in pokazali so, da v primeru Dodika in Dragana Čovića odlično znajo oklevati in iskati dlako v jajcu, da bi se izognili konfrontaciji, se bodo UO PIC in Schmidt imeli za krive eksplozije nove vojne. To strateško gledano seveda ustreza tudi Putinovi Rusiji, pa tudi nekaterim drugim državam z Vzhoda.

Vsak dodatni dan oklevanja nas približuje točki preloma vsega, kar je bilo zgrajeno v zadnjih 30 letih. Če to ni načrt ZDA, Velike Britanije, EU in ostalih zahodnih sil, potem je pet do dvanajst, da se z ostro akcijo nevtralizira in odstrani rakavo telo države Bosne in Hercegovine.

Pisma so v redu kot oblika javnih opozoril, vendar se je tudi Schmidt prepričal, da so le črnilo na papirju. Odločitve, na katere imata Schmidt in PIC mandatno pravico, morajo biti odločne in promptne.

V nasprotnem, nič drugega kot vojna!