Pravijo, da strele nikjer na območju nekdanje Jugoslavije ne udarjajo tako močno kot ob daljnovodu pri Trebišnjici

(Patria) - Reka Trebišnjica je največja ponikalnica v kraškem svetu Dinaridov, nekoč pa je veljala celo za največjo svetovno ponikalnico.

Njen nadzemni tok je dolg skoraj sto kilometrov (96,5), skupna dolžina pa znaša 187 kilometrov, piše Punkufer.

Trebišnjica večji del svojega toka teče skozi Hercegovino, manjši del pa skozi Hrvaško in Črno goro.

Izvira na skoraj 400 metrih nadmorske višine v bližini Bileće in se po površinskem toku usmeri proti severozahodu, ponikne v Sedlarjih, pod zemljo pa nadaljuje pot v nasprotni smeri.

Je del razvejanega kompleksa podzemnih in nadzemnih rek, ki se na koncu izlivajo v Jadransko morje.

Preden pa pride do morja, se nekje v podzemni temi izlije v eno najkrajših rek na svetu – Reko dubrovaško ali Omblo, dolgo le kakih trideset metrov.

V svojem imenu Trebišnjica ohranja staro praslovansko besedo "trjeba", ki se je nanašala na žrtev in žrtvenik, kar razkriva njen močan kulturološki pomen.

Nekoč je veljala za sveto reko, ob njenem toku pa so številni človeški sledovi, ki segajo tudi do štirideset tisoč let v preteklost.

Toda od prazgodovine in arheoloških izkopavanj, tumulov in zgodnjekrščanskih spomenikov nobeno obdobje ni vplivalo nanjo tako kot najnovejše.

Da se popravimo, seveda je ni spremenil čas, ampak – človek.

Od začetka dvajsetega stoletja si je prizadeval z vso močjo, da bi to tipično kraško reko, nepredvidljivo in divjo – ukrotil in zajezil.

Ker Trebišnjica večji del svojega nadzemnega toka teče skozi Popovo polje, je s pogostim razlivanjem in divjo naravo povzročala veliko škode prebivalcem tega kraja.

Že v času Avstro-Ogrske so o njej govorili kot o problemu, ki ga je treba "rešiti", s prvimi posegi v njen tok pa so širili ponore, da bi povečali pretočnost.

Trebišnjica se je tem poskusom posmehovala, ne da bi slutila, da bo druga polovica 20. stoletja za vedno spremenila njen videz in značaj, jo ukrotila s silo in – sedirala.

V šestdesetih letih je bila zgrajena hidroelektrarna z akumulacijo na območju Miruše, danes znana kot Bilećko jezero.

To je bila prva od štirih (načrtovanih sedmih) elektrarn, del reke pa je bil kasneje umrtvljen tudi v Trebinjskem jezeru.

Kakor se je spreminjala reka, se je spreminjalo tudi življenje v njej in okoli nje. Z njenim kraškim duhom je izginilo tudi kraško življenje v njej, rastline, živali, celi ekosistemi, spremenilo se je podnebje.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila Trebišnjica dokončno ukročena, ko je bilo 67 kilometrov njene struge, od Trebinja do Hutovega blata na severozahodnem koncu Popovega polja – betoniranih.

Domačini jo imajo za bolj uporabno … ona pa, ustavljena v svojem kanalu, z zamašenimi ponori, kakor da jim ne zameri. Enako odseva oblake kot takrat, ko je bila divja in sveta reka.

Samo kakor da se pozabljeni gromovnik Perun še včasih divje jezi na njene ječarje. Pravijo namreč, da strele nikjer na območju nekdanje države ne udarjajo tako močno kot ob daljnovodu v dolini v zgornjem delu toka uspavane Trebišnjice.