Karakter ali ne?

Piše: Isa Pašalić, psiholog

Stoletja se goji pravilo, da človeka opazujemo skozi njegov značaj. Ta ideja obstaja, ker je edino zanesljivo izhodišče pri našem razvrščanju ljudi njihove posebnosti. S tem je tudi naša predanost tej pomembni človeški določnici rodila vprašanje o tem, kaj je in kako nastane značaj.

V ljudstvu sprejeto stališče je, da je značaj nekaj, s čimer smo rojeni, ki se kot tak skozi čas ne spreminja, ampak ostaja enak, kakršnega smo imeli, ko smo prišli na ta svet. Tako razumevanje človeške narave, čeprav ni brez podlage, je treba podrobneje pregledati. V tem načinu razmišljanja se značaj obravnava kot trden predmet, ki ga ni mogoče spremeniti, in vsako naše prizadevanje, da ga spremenimo ali usmerimo, neizogibno vodi do zloma (tj. fragmentacije). Nekatera razmišljanja, ki značaj doživljajo kot rigidno maso, ki se ob vsaki spremembi fragmentira, gredo celo tako daleč, da se vzgoja in izobraževanje, zaradi prizadevanja, da bi se otroka na ta način usmerilo in spremenilo, štejeta za travmatična. Tako pojmovanje človeške narave nikakor ne moremo uskladiti z naravnim socialnim imperativom, da se človek spreminja in razvija pod vplivom bližnjih in družbe kot celote.

S tem v mislih predlagam nov zorni kot gledanja in razumevanja tega, kar človeški značaj je. Raziščimo možnost, da človeški značaj vidimo kot energijo, ki jo človek s svojo intenzivnostjo in barvo prejme v dar, in prav ta določnica je konstanta, ki predstavlja jedro človeka. Ko tako vidimo človeški značaj, potem vzgoja dejansko predstavlja nekakšno usmeritev te energije skozi linearno gibanje časa.

To energijo bomo predstavili kot reko. Vsaka reka ima svojo mehansko energijo, ki predstavlja konstanto. Mehanska energija predstavlja vsoto potencialne in kinetične energije naše reke. Reka široke struge, brez meja, ima visoko potencialno energijo in nizko kinetično energijo. Naše oko tako reko opazuje kot počasno in zaspano. Vendar, če bi imeli možnost, da tej isti reki znatno zožimo strugo (tj. meje), bi se potencialna energija spremenila v kinetično in tako reko bi zaznavali kot izjemno hitro in intenzivno. S tem zoženjem nismo pospešili reke, njena dejanska mehanska energija se ni spremenila, ampak smo omogočili potencialni energiji, da preide v kinetično in s tem smo znatno povečali intenzivnost in naše zaznavanje intenzivnosti te reke.

Skozi ta primer je energija človeškega značaja predstavljena z mehansko energijo reke in je stalna. Ta značaj je oblikovan z okoljem, v katerem bivamo. Če nimamo jasno postavljenih meja, ki nas usmerjajo, se energija značaja, tako kot reke, razliva v okolico in ne gre naravnost s celotno intenzivnostjo in energijo, s katero se lahko premika naprej. Naš značaj s tem razlivanjem ni izgubil svoje mehanske energije, vendar ves potencial značaja ostane neizkoriščen. Zato dobra vzgoja in izobraževanje, tudi če nam na prvi pogled nista povsem prijetna, predstavljata zoženje te struge, katerega cilj je usmeriti potencial značaja naprej in ga usmeriti v smer, v kateri lahko najbolj zasije s svojo intenzivnostjo.

Po drugi strani pa res obstaja tudi problem travmatizacije pri vzgoji in izobraževanju. Obstajata dva razloga, zakaj do te travmatizacije prihaja. Prvi je potreba, da se v celoti spremeni značaj te osebe, kar bi predstavljalo željo druge strani, da spremeni barvo in energijo značaja osebe. Drugi razlog je pretirano intenzivna vzgoja, kjer se oseba ni sposobna aklimatizirati na nove ali ekstremno ostre meje in se s tem resnično usmeriti v eno smer. V najresnejših primerih pride do kombinacije teh dveh pristopov; oba pristopa vodita do fragmentacije značaja ali osebnosti, kar je eden od jasnih označevalcev travme.

Omenili smo, da ima vsaka reka svojo nespremenljivo mehansko energijo, vendar je še ena stvar, ki jo ima vsaka reka, težnja, da teče v eno smer, usmerjena je na določeno stran sveta in takšno stanje je prav tako nespremenljivo. V primeru struge in meja si prizadevamo povečati izkoriščanje potencialne energije in obliko toka te reke, vendar se v nobenem primeru ne slepimo, da smo sposobni spremeniti njeno smer. Vsak poskus spremembe smeri te reke vodi do ustvarjanja rokavov in spoznanja, da nismo sposobni spremeniti smeri in strani, v katero ta reka teče, vendar naš poskus, da to smer spremenimo, neizogibno vodi do nastajanja rečnih rokavov, pri čemer vsak rokav začne teči po svoji ločeni strugi. Ko seštejemo vse te rokave, mehanska energija naše reke še vedno ostaja enaka, prav tako njena smer, vendar imamo zdaj fragmentirano reko, kjer vsak rokav vleče del te mehanske energije s seboj, kar zmanjšuje sposobnost, da naša reka doživi svojo popolno intenzivnost. Prav tako vsak nagel poskus, da postavimo struge ali meje, ne da bi upoštevali dejansko zmogljivost reke za spremembo oblike, prav tako vodi do ustvarjanja rokavov, ki fragmentirajo našo reko. Takšni poskusi ustvarjanja strug ne postavljajo meja, znotraj katerih lahko naša reka teče, ampak ustvarjajo ovire, okoli katerih se reka začne razpadati na dele.

Človeški značaj se obnaša kot ta reka. Če dejstvo, da ima vsaka oseba svojo prirojeno usmeritev, ni sprejeto ali ta naravna usmeritev ni razumljena, potem so osebe, ki izobražujejo in vzgajajo in imajo takšno zaznavo značaja, sposobne povzročiti fragmentacijo te značajske energije pri osebi, ki jo poskušajo vzgajati in izobraževati. Takšen odnos povzroča velik odpor pri osebi, na katero se poskuša vplivati, ker sprememba, ki jo poskušamo ustvariti, v nobeni obliki ni v skladu z naravno nagnjenostjo, ki jo oseba goji. Po drugi strani pa vzgojno-izobraževalna metoda, ki ni prilagojena dinamiki razvoja našega značaja, prispeva k fragmentaciji, tako kot ovira znotraj reke vodi do ločevanja rokavov reke, s čimer odnaša ključno energijo, ki bi lahko bila uporabljena v nadaljnjem razvoju.

Cilj psihoterapije pri delu s travmo je zaceliti človeka. Zaceljenje je pripeljati človeka v stanje popolnosti skozi združevanje fragmentov, ki so nastali skozi travmo. Na primeru reke je zaceljenje ponovno združevanje rečnih rokavov v eno reko, da se lahko energija te reke usmeri v pravo smer. To zaceljenje človekovih fragmentov dejansko omogoča resnično izkoriščanje značajskega potenciala, ki ga ima vsak človek.

V želji, da izobražujemo in vzgajamo ljudi, je imperativ, da znamo prepoznati barvo, energijo in orientacijo človeškega značaja; ker nam takšno znanje omogoča, da se izognemo neželeni fragmentaciji in travmatizaciji osebe, a pomembneje od tega, omogočamo, da izkoristimo potencialno energijo, ki jo ta oseba nosi v sebi.

Omenili smo, da vzgoja nujno ni najbolj prijeten proces, vendar je vzgoja nujna za napredovanje in splošno delovanje v svetu. Ta neprijetnost je tisto, kar nas kali, krepi in aktivira potencial, ki ga nosimo v sebi.

Vzgoja ni nujno niti spodbuda, ki prihaja od zunaj. Človek je sposoben vzgajati samega sebe, kar se doseže z disciplino. Z disciplino gradimo lastno strugo ali meje, znotraj katerih si dovolimo gibati in obstajati, kar nam omogoča, da se osredotočimo na tisto, kar je pomembno, ne da bi zapravljali energijo, ki nam je dana.

Disciplina s tem postane najdragocenejša naloga, ki jo mora človek izpolniti v času življenja, ker brez discipline človek ni sposoben angažirati svojega polnega potenciala, s čimer obsoja sebe na neizpolnjeno življenje.

Reka brez struge pušča svojo moč na samem začetku, ne da bi si pustila prostora, da s polno intenzivnostjo pride do svojega cilja.

Merilo naše človečnosti je naša sposobnost, da se obdržimo znotraj struge, trdno branimo svoj dignitet in energijo kot zapuščino, da z njo vplivamo na okolico in prenašamo isto trdnost in meje na prihajajoče generacije.