Napisal: Armin Sijamić
Vrnitev Donalda Trumpa v Belo hišo je mnoge v Evropi prisilila v razmišljanje, kaj se bo zgodilo, če se predsednik Združenih držav Amerike odloči spremeniti svojo politiko do stare celine in če breme ohranjanja sedanjega reda prenese na zaveznike.
Želja več evropskih držav po oblikovanju neke vrste „evropske vojske“ obstaja že dolgo. V tem je prednjačila Francija, vendar je ni uspela uresničiti iz dveh bistvenih razlogov. Prvič, nobena evropska država nima približno tako močne vojske, kot je ameriška. Drugič, mnoge države Evrope, zlasti na vzhodu in severu, bolj zaupajo moči Washingtona kot načrtom evropskih sil.
Toda od ideje, da se Evropejci zanesejo na lastne sile, se nikoli ni odstopilo in se periodično vrača v javni prostor. Trumpova pogajanja z Rusijo, v poskusu sklenitve miru v Ukrajini, so to idejo ponovno naredila aktualno. Združeno kraljestvo je prejšnji mesec zbralo države, ki so pripravljene pomagati Ukrajini, če Washington opusti Kijev.
Na omenjenem vrhu je bil tudi vodja turške diplomacije Hakan Fidan, saj London pozna pomen Turčije. Če bi zanemarili vse druge posebnosti Turčije in pogledali le na geografsko karto, bi videli, da se ta država naslanja na vsa velika žarišča v Evropi in na evropskih mejah. Od Bližnjega vzhoda (Irak, Sirija, Iran), preko Kavkaza, Črnega morja (vojna Rusije in Ukrajine) do Balkana, se raztezajo meje Turčije, njeni interesi in vpliv pa segajo še veliko dlje.
Ali je Evropa lahko brez Turčije?
„Neizmerno je uspostaviti evropsko varnost brez Turčije,“ je izjavil turški predsednik Recep Tayyip Erdogan kmalu po omenjenem vrhu. Brez Turčije ni mogoče, „da Evropa nadaljuje svojo vlogo globalnega akterja“, je dodal. „Glede na to, da so se varnostni parametri spremenili zaradi nedavnih dogodkov, je nemogoče zagotoviti evropsko varnost brez Turčije,“ je dejal Erdogan, pri čemer je aludiral na odnose med Washingtonom in Moskvo v kontekstu Ukrajine.
Nekaj dni kasneje je Erdogana obiskal poljski premier Donald Tusk. Tema srečanja in vprašanje varnosti. „Če želi Evropska unija preprečiti ali celo obrniti svoj upad moči in vpliva, to lahko doseže le s polnopravnim članstvom Turčije. Dosledno poudarjamo, da polnopravno članstvo v Evropski uniji ostaja naš strateški cilj. Pogosto se pogovarjamo s kolegi o naši želji po krepitvi sodelovanja z Evropsko unijo na podlagi obojestranske koristi in spoštovanja,“ je dejal Erdogan na skupni novinarski konferenci s Tuskom.
Tuskov obisk je bil prava priložnost, da Erdogan izreče navedeno, saj Bruselj že desetletja drži Ankaro stran od članstva v Evropski uniji. Namreč, Poljska in Turčija imata tradicijo prijateljskih odnosov, svetle epizode pa se lahko iščejo stoletja nazaj, celo takrat, ko je večinsko muslimansko Osmansko cesarstvo bilo sovražnik evropskim krščanskim državam. Te vezi so se nadaljevale tudi, ko je bila ustanovljena sodobna Turčija, Poljska pa je bila prva evropska država, ki je priznala njeno neodvisnost leta 1923. Dobri odnosi so se razširili s poljskim vstopom v NATO.
Prav NATO je dokaz, da je s Turčijo mogoče sodelovati pri številnih vprašanjih. Nedavni primer je Ukrajina. Namreč, Turčija podpira ozemeljsko celovitost Ukrajine in tej državi prodaja orožje, hkrati pa ohranja dobre odnose s Kremljem in zavrača uvedbo sankcij Rusiji. Turčija je od prvih dni agresije na Ukrajino delovala kot posrednik in ponujala svoje storitve.
Tuska, glede na to, da Poljska vidi Rusijo kot največjo grožnjo, je verjetno zanimal položaj Turčije glede vzhodne Evrope. Mnogi verjamejo, da bi lahko ti dve evropski sili postali pomemben steber nove evropske varnostne arhitekture, celo brez Združenih držav in Rusije. To ni naključje, saj obe delita mejo z Rusijo in imata močni oboroženi sili. V primeru Turčije gre za drugo najštevilčnejšo vojsko v Natu in eno redkih, ki ima bojno izkušnjo.
Kaj lahko Turčija ponudi Evropi?
Namen Evropejcev po večji vlogi na svetovnem odru se na prvih korakih srečuje s ovirami. Objektivne slabosti Evropske unije so dobro znane, nekatere od njih pa se lahko zmanjšajo, če se doseže dogovor s Turčijo. Ko gre za varnost, je to še posebej vidno, saj je Turčija vojaška sila in njena namenska industrija hitro raste. To je na primer največja evropska skrb glede odnosov z Rusijo in pri razpravi o tem, kako pomagati Ukrajini. Turčija je celo dejala, da je pripravljena poslati mirovne sile v Ukrajino.
Na drugih kriznih žariščih na mejah Evropske unije in Evrope je Turčija pomemben dejavnik tudi brez Bruslja. S padcem Bašarja al Asada v Siriji je Turčija povečala svoj vpliv na Bližnjem vzhodu. Vlast v Damasku je pomembna karta v rokah Turčije. Preko Sirije je turški vpliv prišel na meje Libanona in Izraela. Poleg tega je Bližnji vzhod območje, od koder v Evropo prihaja milijone migrantov.
Turčija bi Evropski uniji lahko pomagala tudi na Balkanu, s katerim se Bruselj desetletja ne zna pravilno soočati. Krize, ki izbruhnejo tukaj, za katerimi večinoma stoji uradni Beograd, kažejo, da Bruselj nima načina, da bi jih preprečil, temveč nastopa kot gasilec. Navedimo, da je po spopadih v Banjski, ko so nekatere evropske vojske slabo opravile svoj del dela, Turčija delovala pri stabilizaciji, okrepila je varnostne sile Kosova in poslala svojo vojsko v Prištino.
Turčija ima vojaško bazo v Albaniji, enote v Bosni in Hercegovini ter dobre povezave s Srbijo, Črno goro in Hrvaško. Nekateri evropski politiki so pokazali, da ne razumejo Balkana, zato je najtežji del dela pogosto padel na ameriške, britanske in turške diplomatske in druge ofenzive.
Vendar pa so odprta vprašanja v odnosih med evropskimi državami in Ankaro doslej predstavljala težavo. Ko gre za varnost, je to vprašanje Cipra, hkrati pa tudi tisto, kar se na Zahodu uvršča pod pojem vladavina prava. Bruselj že desetletja kritizira Turčijo zaradi teh vprašanj.
Teh vprašanj Turčija ne more rešiti čez noč, tudi če bi imela namen izpolniti vse zahteve Bruslja, zato je vprašanje, ali je evropska stran pripravljena na realpolitiko, ki se je poslužujeta Ankara, Washington, Moskva in drugi pomembni akterji, kadar je to potrebno. Evropska idealpolitika bi morala biti potisnjena v ozadje, če želi biti Bruselj pomemben igralec na mednarodni sceni.
Geopolitika Evrope in Bližnjega vzhoda
Absurd takšnega odnosa je, da ima Turčija največ težav z levosredinskimi voditelji v Evropi, medtem ko ima z desničarskimi voditelji boljše odnose. Omenimo poljske ali madžarske desničarje. Desnica, ki govori o „krščanski Evropi“, je v preteklih letih uspela najti skupen jezik s Turčijo na številnih področjih, tisti, ki se zavzemajo za odprte družbe, pa tega ne uspejo.
Čeprav je jasno, da omenjene desničarske in levosredinske stranke v resnici vse manj so, se zdi, da na evropski levici primanjkuje realpolitike. Da se evropske vlade učijo posluževati takšnega pristopa, kaže primer omenjene Sirije. Ahmed al-Sharaa, nekdanji pripadnik ISIL-a in Al-Qaide, je postal partner Bruslja, ki mu je nedavno obljubil ukinitev sankcij Siriji in milijarde dolarjev pomoči.
Kako se bo Evropska unija postavila do Turčije, bo kmalu znano, saj se pomembni geopolitični preobrati dogajajo pred našimi očmi. Do takrat Ankara ne bo sedela s križem rok. Podobno ponudbo kot Evropi lahko Erdogan predstavi tudi Trumpu, pa tudi Vladimirju Putinu. Vprašanja, ki zanimajo Trumpa, so v turškem dvorišču – Izrael in Iran, Washington pa lahko Erdoganu pomaga pri vprašanjih Kurdov v Siriji in Iraku. Poleg tega imata Erdogan in Trump, po njunih besedah, dober odnos.
Trumpova zahteva zaveznikom, naj več izdvajajo za obrambo, je pomembna za evropsko prihodnost. Krepitev Nata ali zanašanje na evropske potenciale, je pomembno vprašanje za Turčijo. V obeh primerih ima Turčija priložnosti, da maksimizira dobičke s tem, da je vojaška sila v pomembnem delu sveta.
Zapleten sistem odločanja v Bruslju in partikularni interesi članic otežujejo delovanje. Če pa se evropske sile premaknejo in poskusijo uresničiti tisto, kar si želijo, postane Turčija pomemben naslov. Konkuriranje Združenim državam, Kitajski in Rusiji je samo po sebi ogromno delo, če bi imele proti sebi še Turčijo ali druge evropske sile, potem to zveni kot misija nemogoče.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci proti Američanom, nov poskus konec junija
