Za vsakim ponavljanjem stoji pozabljena rana

Piše: Isa Pašalić, psiholog

Kolikokrat smo se že znašli v situaciji, ko smo imeli občutek, da se nam dogaja prav tisto, česar smo se najbolj bali. Ali morda še bolj znano, v situaciji, v kateri imamo občutek, da sami priklicujemo scenarije, ki se jih najbolj bojimo.

Naša psiha deluje po načelu ponavljanja. Skuša nas vrniti nazaj, da bi lahko predelali vsa tista nepredelana doživetja iz preteklosti. Notranji svet človeka lahko slikovito predstavimo na naslednji način:

Rodimo se z določeno količino pozornosti ali energije, ki jo v danem trenutku lahko usmerimo v vsakdanje življenje in reševanje problemov v sedanjosti. Če doživimo kakšno nesrečo ali težko čustveno izkušnjo, ki je nato ne predelamo in ne vključimo v zavest, ta doživetja odidejo v dimenzijo podzavesti. Z odhodom v podzavest se naša pozornost ali energija zmanjša in fragmentira, pri čemer del te energije ostane ob čustvenem doživetju v podzavesti, s čimer se zmanjša količina pozornosti, ki jo lahko usmerimo v sedanjost in soočanje s problemi v sedanjosti. Priča smo, da ljudje, ki trpijo za posttravmatsko stresno motnjo, nenehno vodijo boj, da preteklost zadržijo prav v preteklosti, da jim ta ne bi, na različne načine, kot so bliskoviti spomini, spomini, neprijetna čustva, uzurpirala sedanjost. To je resnejši primer, vendar pa tudi izkušnje manj izrazitih travm delujejo po istem načelu kot PTSM. Ljudje pogosto iz strahu pred bolečino in nelagodjem nezavedno potiskajo težka čustvena doživetja v podzavest. Vendar se najpogosteje ne zavedajo, da ta doživetja, skupaj z energijo, ki jo nosijo, ne izginejo s tem, ko jih pozabimo. Nasprotno, ta doživetja, skupaj z energijo, ki so jo vezala, ostanejo ujeta v podzavesti in še naprej črpajo pozornost iz sedanjega trenutka. Ta energija in doživetja ne izginejo – še naprej delujejo zunaj naše zavestne kontrole. Prav iz te skrite pozicije začnejo vplivati na naše vedenje in odločitve, zlasti v trenutkih ranljivosti. Pri PTSM se takšni dogodki imenujejo bliskoviti spomini. Bliskoviti spomini niso nič drugega kot energetski izbruhi, ki nas opominjajo, da imamo nepredelana čustvena doživetja, ki jih moramo rešiti, da ne bi znova padali v iste težave.

Osebe, ki niso predelale svoje travme, pogosto naletijo na težavo, da nikakor ne morejo izstopiti iz mrtve zanke, v kateri nenehno padajo v iste ali podobne življenjske situacije, pri čemer intelektualizacija nikakor ne pomaga. Iz našega slikovitega opisa človeške notranjosti lahko sklepamo, da naša psiha aktivno stremi k celjenju. Bliskoviti spomini nam kažejo, da ne moremo nadzorovati naključnih naletov potlačene čustvene energije. Iz istega primera vidimo, da se ti izbruhi pojavijo, ko se približamo začetni ranljivosti, oziroma ko na kakršen koli način doživimo opomin na travmo. To lahko interpretiramo kot poskus psihe, da se vrne k začetni travmi, da jo ponovno doživi z namenom končne predelave tega težavnega doživetja.

Na istem načelu deluje tudi naključni pojav ponavljajočih se življenjskih situacij. Vedno imamo občutek, da privlačimo iste ali podobne slabe ljudi in dogodke ter da padamo v iste situacije, intelektualna analiza pa nam ne pomaga, da bi se znebili tega vzorca. Ta pojav lahko interpretiramo kot poskus naše podzavesti, da se znebi starih čustvenih doživetij prav tako, da nas pripelje v situacijo, v kateri smo prisiljeni občutiti in doživeti prav tisto, česar se najbolj ogibamo in bojimo.

Če ste imeli občutek, da naletite na iste neprijetne situacije in iste napačne ljudi, zdaj veste, da vam vaša psiha morda sporoča, da obstaja material, ki ga morate predelati, da se ne bi znova in znova znašli v istih situacijah. Izhod iz starih navad ni lahek, vendar je vsekakor mogoč. Naša psiha je zasnovana po modelu, po katerem postanemo močnejši in sposobnejši, ko predelamo in vključimo težka doživetja, ki smo jih preživeli. Ta predelava je boleča, vendar nam sadovi, ki nam jih na koncu prinese, predstavljajo najboljše darilo, ki ga lahko podarimo sebi. Včasih najlepše stvari prebivajo za najbolj bolečimi doživetji.