Islamofobija kot amoralni in politični habitus Igorja Stojanovića

Piše: Sifet Kukuruz, pravni strokovnjak

Izjava dokazanega islamofoba Igorja Stojanovića, ki poziva, naj mu nekdo pojasni patriotizem SDA, ki pomeni pripravljenost na odpoved 78 % ozemlja države BiH, da bi se na 22 % ozemlja BiH vzpostavila islamska republika, je potrditev kontinuitete njegove satanizacije islama in muslimanov, in posledično vsega in vsakogar, ki ima na kakršen koli način zvezo z islamom.

Izraziti islamofob

Igor Stojanović, zdaj že izraziti islamofob, nima ne politične ne moralne pravice držati predavanj komerkoli o delitvi države BiH, še posebej pa ne povezovati vere islama in muslimanov z protidržavnimi aktivnostmi.

Ko se Stojanovićeva izjava abstrahira od njegovega odnosa do SDA kot konkurenčnega političnega subjekta, potem se jasno opazi njegov islamofobni nagon, ki ga žene, da v vsaki priložnosti in na vsak način povezuje vero islam in muslimane z destruktivnimi, celo protidržavnimi procesi.

Stojanović v svoji izjavi ne pravi, da SDA želi narediti svojo državo na 22 % ozemlja, ampak prav poudarja, da gre za "islamsko republiko", s čimer želi islam in muslimane prikazati kot dejavnik dezintegracije države BiH, kar nikoli niso bili, niti ne morejo biti. Da je tako, bi se Stojanović kot vojaški marginalec in "neznani junak" lahko informiral pri Miri Lazoviću ali Mirku Pejanoviću, resničnih patriotih in ljudeh, ki so bili in ostali udeleženec najpomembnejših procesov za državo BiH od razglasitve njene neodvisnosti in pridobitve mednarodnega priznanja pa vse do danes.

Stojanovićeva islamofobna izjava je hkrati tudi vojno hujskaška in usmerjena proti Bošnjakom, njen cilj je pri Bošnjakih razviti občutek sovraštva do vere islama, s tem pa tudi Bošnjake voditi v medsebojne delitve in sektaštvo, in posledično v medsebojne spopade.

Stojanovićeva agenda je, da morajo obstajati Bošnjaki, ki so muslimani, in tisti, ki se odrečejo ali vsaj javno ne izkazujejo svoje verske identitete, pri čemer morajo prvi v javnem prostoru biti označeni kot tisti, ki so nagnjeni k delitvi države BiH in gradnji nekakšne islamske republike.

Za Stojanovića je sprejemljiv le Bošnjak, ki se odreče svoji verski identiteti kot eni od komponent, iz katerih je sestavljen nacionalni identitet. Destrukcija bošnjaškega identiteta se kaže kot agenda Stojanovićevega povojnega političnega aktivizma.

Postalo je povsem jasno, da Stojanović svojega islamofobnega nagona ne uspe več obvladovati. Precej dolgo mu je to, bolj ali manj, uspešno uspelo spretno početi. Vendar pa je akumulacija islamofobnih nagnjenosti pri Stojanoviću premočna, da bi se v povojnem obdobju lahko držala v okvirih politične in moralne korektnosti. Stojanović vse bolj spominja na vulkan, ki izbruhne lavo, ki se je v njem dolgo nabirala in ki grozi, da bo popolnoma uničila vse, kar ga obdaja.

Ali je ta nova islamofobna izjava posledica občutka moči, ki se je pri Stojanoviću razvil zaradi opravljanja funkcije podpredsednika Federacije BiH, dejstva, da so nekateri Bošnjaki pokazali pripravljenost, da se zaradi opravljanja oblasti odrečejo temeljnim vrednotam, ki jih neguje narod, iz katerega so izšli, ali pa nemožnosti prikrivanja globoko ukoreninjene sovražnosti do islama in muslimanov, bo pokazal čas.

Dvoličnost in sovraštvo

Ne da bi se spuščali v politično nevzdržnost Stojanovićeve izjave, ki implicira, da bi stranka, ki jo obtožuje, pristala na določen odstotek državnega ozemlja, da bi na tem ozemlju vzpostavila nekakšno islamsko državo, je dovolj le opozoriti na dejstvo, da je stranka, ki jo Stojanović obtožuje separatizma, če bi to res imela kot svoj politični program, lahko delila BiH že v obdobju 1992-1995. let. To je bil "idealni čas" za realizacijo takšne politike, vendar se to ni zgodilo.

Ne da bi se spuščali v politični vidik takšne izjave, se je treba vrniti k njenemu izhodišču – in to je islamofobija.

Zanimivo je, da Stojanović v svojem javnem nastopu uporablja sintagmo "islamska republika", kar v kontekstu globalnih političnih procesov in dogajanj v svetu ni naključno. Takšen pristop ima za cilj muslimane v BiH povezati s tako imenovano "Islamsko državo", ki danes deluje na območju Iraka in Sirije.

Stojanović to počne popolnoma zavedajoč se naraščajoče islamofobije na svetovni ravni, pa tudi dejstva, da se globalni procesi zaradi aktualne ustavne ureditve in daytonskega aranžmaja nujno odražajo na politični sceni v BiH.

Stojanovićeva izjava predstavlja očiten primer izliva islamofobnega sovraštva, saj ne ustreza zgodovinskim dejstvom in predstavlja poskus ponarejanja zgodovine. Vsem je že jasno, da Bošnjaki nikoli, ne glede na politične opcije, ki so se pojavljale in delovale na politični sceni v BiH, niso imeli programa ustvarjanja nekakšne muslimanske države. Med samimi Bošnjaki je bilo vedno dovolj zavedanja, politične zrelosti in odgovornosti, ki je preprečevala, da bi se morebitna individualna razmišljanja v tej smeri pretočila v kakšen resen politični program.

Ne more biti nikakršnega dvoma glede dejstva, da Stojanovićeva izjava nima nikakršne zveze z njegovimi domoljubnimi čustvi, niti se je ne more razlagati kot izkazovanje skrbi za državo BiH.

Jasno je, da Stojanoviću sploh ne ovira delitev države BiH, on takšno delitev intimno verjetno tudi želi. Vendar pa ga motita islam in muslimani.

Da se ne zavzema za celovito BiH, najbolje kaže dejstvo, da niti on, niti politika, katere je danes predstavnik, ni storila ničesar, da bi zagotovila izvršitev sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Slaven Kovačević, ki prav zagotavlja vzpostavitev države BiH kot enotne države, saj predvideva vzpostavitev ene volilne enote na celotnem območju BiH. Prav ta sodba zapira vrata kakršnikoli delitvi države BiH, prav Stojanović in politika, iz katere izhaja, pa danes storita vse, da bi ta vrata ostala odprta.

Ne samo, da niso storili ničesar, da bi zagotovili izvršitev sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kovačević, ampak so nasprotno dali velik prispevek k temu, da se izvršitev te sodbe sabotira, celo da se ta sodba popolnoma izloči iz pravnega obstoja.

Če bi bila Stojanoviću in politiki, ki jo uteleša, resnično pomembna celovita BiH, potem bi tako on kot politika, ki jo danes zastopa, storila vse, da se ne bi vložila pritožba Evropskemu sodišču za človekove pravice zoper sodbo v zadevi Kovačević. To pa bi lahko storila, če bi imela iskren namen do države BiH in njene nedeljivosti, saj predstavljata oblast na državni ravni.

In prav takšen Stojanović, medtem ko dela na delitvi države BiH, dvolično govori o celoviti BiH in obtožuje druge, da delajo tisto, kar si intimno želi. Preveč je to tudi za tako političnega marginalca, kot je Stojanović.

Minljiv lik

Bošnjaki bi končno morali spoznati, da Stojanović, ki je moralno in politično sumljiv, izkorišča vsako priložnost, da zaseje in vnese razdor med Bošnjake in pri tem z izlivi dolgo potlačene sovražnosti do islama in muslimanov olajša svojo dušo, saj je postalo očitno, da Stojanovićev politični in amoralni profil izžareva vonj po sovražnosti do islama in muslimanov.

Bošnjaki bi končno Stojanoviću in likom, kot je on, morali jasno dati vedeti, da so minljivi in da so jih le splet vojaških okoliščin in najhujše kršitve Ustave Federacije BiH pripeljali v položaj, da opravljajo najpomembnejše funkcije v BiH in da s svojim aktivizmom nenehno onesnažujejo politični prostor, ustvarjajo strahove med državljani in narodi v BiH.

Nenehno povezovanje islama in muslimanov s konotacijo in kontekstom delitve države BiH, Stojanović je potrdil, da ga je povsem zasluženo treba uvrstiti med doajene islamofobije.

Povezovati vero islam z delitvijo države BiH pomeni dejansko kvalificirati islam kot destruktivno idejo za državo BiH, muslimane pa prikazovati kot sovražnike države.

Da gre za klasičen in dolgo prikrit islamofobni poriv, jasno izhaja iz dejstva, da se v politični stališči, s katerim se poskuša škodovati drugi politični opciji, nenehno vključuje verski vidik, in to izključno islamski.

Koliko mu je pomembno, da drugi politični stranki povzroči politično škodo, Stojanoviću je še pomembneje, da v politično blato vrže vero islam in povzroči škodo muslimanom.

Na koncu je jasno, da Stojanović lastno sovražnost do SDA uporablja le kot instrument za izkazovanje svoje islamofobije. SDA mu ni problem, njegov cilj sta islam in muslimani.

Objektiven politični diskurz nikoli ne vključuje verskega vidika, razen ko, kot je to v konkretnem primeru, obstajajo zadnje namere do določenega verskega svetovnega nazora in njegovih pripadnikov.

Za Stojanovića je očitno problem delitev države BiH le, če vključuje obstoj in prakticiranje islama, čeprav bi bilo to le neznatno, vendar mu na splošno delitev države BiH ne ovira. Kot je že bilo omenjeno, to izhaja iz dejstva, da je politika, katere je predstavnik, storila vse, skupaj s politikami, ki dejansko delijo državo BiH, da bi pokopala sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, katere izvršitev zagotavlja celovito državo BiH. Če bi bil resnično za celovito BiH, je zagotovo, da bi Stojanović, skupaj s politiko, ki jo zastopa, storil vse, da bi se ta celovitost vzpostavila in ohranila skozi vzpostavitev enotne volilne enote na celotnem območju BiH.

Tistim, ki pokopavajo sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kovačević, se ne sme in se jim ne more verjeti, njihova politična stališča pa se ne morejo obravnavati kot dobronamerna v odnosu do države BiH in vseh njenih državljanov.

Potrditev, da gre za islamofobijo, je tudi dejstvo, da Stojanović v politično blato nenehno vleče le islam in muslimane, nikoli pa pravoslavje, katoličanstvo ali judovstvo, ki jih nikoli v javnem prostoru ne povezuje s politiko. To je Stojanović rezerviral le za islam in muslimane v BiH. Njemu ne ovira, da politika, ki jo predstavlja, v javnem prostoru priča in danes daje velik prispevek vsekoliki klerikalizaciji javnih zadev, javnih ustanov in vsega, kar predstavlja splošno dobro vseh državljanov BiH. In medtem ko mu ovirata islam in muslimani, mu ne ovira posvečevanje javnega prostora in dobrin, ki pripadajo vsem državljanom v BiH s strani katoliške in pravoslavne cerkve. Ne samo, da mu to ne ovira, ampak politika, ki jo danes predstavlja, tem procesom daje velik prispevek in poseben pečat.

"Neznani junak"

Bošnjaki, čas je, da se zavedate in ne dovolite, da vas satanizirajo raznorazni politični barabe in marginalci.

Dejstvo, da je Stojanović vojno preživel v Sarajevu kot "neznani junak" in se domnevno boril za celovito BiH, ne more biti jamstvo njegovega domoljubja, niti izraz državotvorne zavesti.

Stojanović kaže, da se med njim in na primer Mirom Lazovićem ne more postaviti znak političke enakosti. Medtem ko je Lazović odprt in dokazan patriot, je Stojanović prikrit destruktivec, v čigar destruktivno politično delovanje imajo državljani BiH priložnost vsakodnevno se prepričati.

Zato morajo biti tisti, ki so vojno preživeli na pravi strani zgodovine, danes previdni, in to bolj kot med vojno. Niso isti vsi tisti, ki so bili z njimi na pravi strani zgodovine, tam obstaja razlika, in to razliko nekateri kažejo šele danes. Zato previdno s temi in takšnimi.

Tiste, ki so bili na pravi strani zgodovine, bodisi dobro pazite in jih čuvajte ali pa se jih dobro pazite in jih obvarujte.

Med prve zagotovo spadajo Miro Lazović in Mirko Pejanović, kot tudi številni drugi resnično domoljubno naravnani državljani BiH, med druge pa Igor Stojanović in tisti, ki se čudijo njegovim poskusom ponarejanja zgodovine in moralno-političnim perverzijam.