Inzko pisal PIC-u: Dobro premislite, preden ko sprejmete odločitve, ki imajo lahko nepredvidljive posledice

(Patria) - Nekdanji visoki predstavnik Valentin Inzko je poslal dramatično opozorilo članicam Sveta za izvajanje miru (PIC) pred dvodnevnim zasedanjem, na katerem bi lahko bil izbran naslednik Christiana Schmidta.

Inzkovo pismo objavljamo v nadaljevanju tega besedila.

"'Tri krat meri, enkrat reži', pravi stari pregovor. To mi je najprej padlo na pamet, ko sem pred kratkim prebral medijske zapise o tem, kako je prihodnost OHR-ja in bonnskih pooblastil spet predmet razprave.

Zato pozivam vse, ki v tem trenutku razmišljajo o prihodnosti OHR-ja: preden ukinete instrumente, ki so tri desetletja varovali mir in stabilnost v tej trpeči državi, skrbno pretehtajte posledice njihove prezgodnje ukinitve. Izmerite tudi petkrat!

OHR, bonnska pooblastila in mednarodna varnostna prisotnost niso bili vzpostavljeni kot trajne značilnosti političnega življenja Bosne in Hercegovine. Vzpostavljeni so bili kot zaščitni mehanizmi, dokler domače institucije ne bodo popolnoma sposobne reševati sporov znotraj ustavnega okvira, ne da bi ogrožale mir in stabilnost.

Zato pravo vprašanje ni, ali bi ti instrumenti nekega dne morali izginiti. Vprašanje je, ali so se resnično izpolnili pogoji za njihovo ukinitev.

Odkar sem pred skoraj petimi leti odšel s položaja visokega predstavnika, sem se namerno vzdržal javnega komentiranja dogajanja v Bosni in Hercegovini. Nisem želel vplivati na delo svojega naslednika niti na delo PIC-a.

Vendar danes čutim človeško, moralno in politično obveznost, da spregovorim, glede na vse pogostejše trditve, da je OHR ovira za evropsko prihodnost Bosne in Hercegovine ali da njegova prisotnost preprečuje domačim političnim akterjem, da bi dosegli dogovor.

Moje dvanajstletne izkušnje na položaju visokega predstavnika me vodijo do nasprotnega zaključka. Visoki predstavnik nikoli ni bil ovira na poti Bosne in Hercegovine v EU. Nasprotno, če bi se to od njega zahtevalo, bi lahko celo pospešil evropsko pot.

Temu, čemur nekateri politični akterji nasprotujejo, ni le prisotnost visokega predstavnika, ampak dejstvo, da lahko ta na koncu uporabi bonnska pooblastila za odpravo trajnih blokad v državnih institucijah. Takšni politiki se v bistvu ne bojijo mednarodnih predstavnikov, ampak vladavine prava. V tem je bistvo.

Odgovorno trdim, da so domači politični voditelji v celotnem mojem mandatu dobili številne priložnosti, da dosežejo kompromis in prevzamejo odgovornost v svoje roke. Dosledno sem zagovarjal domače rešitve - pri svojem delu sem se ravnal po tem načelu.

Žal dogovora ni mogoče doseči, če ste nenehno soočeni z ultimati ali secesionistično politiko.

Žal so številna pomembna vprašanja ostala nerešena, ne zato, ker ne bi bilo dovolj časa za dialog, ampak zato, ker je manjkala pripravljenost na dialog. O nekaterih vprašanjih so se pogajali leta brez kakršnega koli rezultata. O drugih - resni pogovori se nikoli niso niti začeli.

Neobstoj za vse sprejemljivega besedila za državno himno je le en žalosten primer: še danes ni besedila himne, le melodija. Zakaj je nemogoče dogovoriti se o besedilu, ki opisuje le naravne lepote?

Vzemimo primer skupne evropske telefonske številke za klic v sili - 112, ki jo je Evropska unija uvedla leta 1991. Uvedba te številke v Bosni in Hercegovini je bila leta odložena, ker so jo nekateri politični akterji v Republiki srbski prikazovali kot simbol unitarizma.

Podobna ilustracija je šest ločenih poskusov sprejetja zakona, ki prepoveduje zanikanje genocida, zmanjševanje vojnih zločinov in poveličevanje obsojenih vojnih zločincev, vsi ti poskusi pa so doživeli neuspeh.

Takšni primeri kažejo, da so bila posamezna vprašanja nenehno blokirana, ne zato, ker ne bi bilo mogoče doseči kompromisa, ampak zato, ker ni bilo politične volje.

Osebno sem vedno dajal prednost dogovorom domačih akterjev, PIC pa je dosledno vztrajal, da naj bo uporaba bonnskih pooblastil izključno skrajni ukrep. To je bilo načelo delovanja večji del mojega dvanajstletnega mandata.

Vendar sem v zadnjih tednih svojega mandata uporabil bonnska pooblastila, da prepovem poveličevanje vojnih zločincev in zanikanje genocida. Tako odločitev sem sprejel, ker sem bil trdno prepričan, da sistematično zanikanje zločinov in rehabilitacija obsojenih vojnih zločincev predstavljata nevarno seme, iz katerega bi izšel prihodnji konflikt.

Po nekaj letih neuspelih poskusov reševanja problema prek domačih institucij sem ugotovil, da bi bilo neodgovorno ostati pasiven. Poleg političnih razlogov je obstajal tudi osebni razlog: moja vest mi ne bi dovolila, da končam mandat, ne da bi naredil ta korak.

Vendar dogovor o številnih vprašanjih ni bil mogoč. O nekaterih temah ni bilo niti okvira za pogovore. Obstoječi proračuni so bili sprejeti v zadnjem trenutku, konec decembra. Ali pa so bile nekatere teme takoj umaknjene z dnevnega reda.

Danes imamo eno vprašanje, ki še posebej jasno ponazarja ta izziv, to je državno premoženje. Sama ideja, da lahko država obstaja in deluje brez državnega premoženja, je v nasprotju z logiko in mednarodno prakso.

Ključni politični akterji leta niso želeli začeti resne razprave o tem vprašanju.