Ugasite roštilje, država gori!

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Utrujeni od neznanja, obremenjeni postkomunističnimi kompleksi, pod udarom resne atrofije možganov, Bošnjaki teh dneh izvajajo desant na regionalne in svetovne turistične destinacije, pa tudi resen napad na mesno industrijo. Po belem svetu se je razletelo bošnjaško plemstvo, ali kot bi rekel nek drug, razpisni efendije in razpisni meraklije, ob njih pa še proračunski buzdovani. Tisti, ki zaradi arogance prvih celo leto preklinjajo državo, se pritožujejo nad vsem in vsakim, so v skladu z možnostmi zasedli izletišča, reke, gore in vsak prostor, kamor so lahko namestili sebe in prvomajske rekvizite.

Ko se bodo prvi vrnili z eksotičnih destinacij, drugim pa bo iz možganske mase izhlapel alkohol, jim bo jasno, da je Titov čas povsod po svetu že zdavnaj preživet. Vprašanje je le, ali bodo spoznali potrebo po tem, da ugasijo roštilje, ker država gori.

Mnogi od njih tega niso spoznali niti takrat, ko so fašistične zločinske horde, sestavljene iz domačih separatističnih in srbskih plačancev, klale in ubijale neselektivno, da se je nad državo Bosno in Hercegovino nadvila plameneča grožnja uničenja. Vojna jih je ujela nepripravljene, saj jim takrat ni pravočasno izhlapel opij bratstva in enotnosti, morda celo močnejši od tistega alkoholnega prvomajskega.

Današnja nova normalnost je dejstvo, da boste na vsakem pedu države srečali ljudi, ki sprašujejo »ali bo vojna?«, ne da bi razumeli, zakaj to sprašujejo, saj spet, tako kot v devetdesetih, ne verjamejo, da bo vojne, da »svet to ne bo dovolil«, da bo sosed spet ubijal…

Bošnjaki kot narod težko dozorevajo, še težje se učijo na najtežjih lekcijah. Niti to, da so preživeli en genocid s sodbo in več genocidov brez sodbe, sistematično etnično čiščenje, posilstva, očitno ni dovolj, da bi se jih pametilo in naučilo nenehne budnosti. Nauk iz agresij devetdesetih namreč pravi, da kjerkoli so bili budni, agresorji niso uspeli v svojem namenu.

Danes Bošnjaki/Bosanci in Hercegovci spet spijo globok spanec, nesrečni zaradi praznovanja praznika, ki spominja na boj, praznuje pa se s prenajedanjem. Znanost je že zdavnaj dokazala, da ko je želodec prenapolnjen, je možgane neuporaben. In to velja tako za bošnjaško plemstvo kot za zatirane privržence.

A v državi tli, resno se kadi in ogenj bo skorajda izbruhnil. To mnogi vedo, redki potrdijo. Kajti, kot je včeraj dejal Dragan Bursać, secesija Milorada Dodika ni nekaj, kar se bo morda zgodilo jutri, ampak se dogaja in traja že vsaj leto dni.

V entiteti, ki je nastala na neselektivnem klanju Bošnjakov v devetdesetih, danes deluje vzporedni sistem, ki iz države črpa denar po različnih osnovah, ta denar pa nato uporablja za ubijanje iste te države. In vse to mu dovoljujejo domače in tuje politike, ki so pred prvim majem dovolile razpravo o usodi Bosne. In že sama ta dejstva bi morala prižgati alarme.

Kajti, v tej razpravi je ruski veleposlanik Nebenzja pred Varnostnim svetom ZN dejal, da Bosna in Hercegovina nima več statusa suverene države in da se ne more izključiti destabilizacija Balkana. Torej, to je jasno projiciranje prihodnosti brez Bosne in Hercegovine. V roke ruskemu veleposlaniku je šel tudi kitajski, ki je v razpravi dejal, da je »Bosna in Hercegovina politični sistem, sestavljen iz entitet in Brčko distrikta«. Vse to vodi k opredelitvi Bosne in Hercegovine kot konfederacije, s čimer se na mednarodni ravni odpira možnost rešitve po ciprskem scenariju za našo državo.

Preprečevanju takšne usode Bosne in Hercegovine niso prispevali niti politično podkapacitirani predstavniki Trojke, saj so ministri Zukan Helez, Elmedin Konaković in Ramo Isak služili kot glavno orožje Banjaluki in Beogradu, da obtožijo bosansko stran za radikalizacijo odnosov.

V vsem tem je prednjačil tisti, ki bi moral biti po položaju modrejši. Elmedin Konaković je namesto taktiziranja in dela v zakulisju, izstopil v zaledje in tam končal kot pogonsko gorivo velikosrbskega sveta. Zato ima profesor Dušan Janjić popolnoma prav, ko za Konakovića pravi, da je kot »nespretni center legitimiral vpliv Vučiću«. Dodati je treba, da je to isti Konaković, ki je po vsiljevanju Trojke kot dela oblasti na državni in zvezni ravni ponujal kompromis s »srbskim svetom« in njegovimi perjanicami Vučićem in Dodikom.

Po razpravi v Varnostnem svetu, pa tudi po povzetju sporočil in (ne)del preteklih nekaj mesecev, je vidno, da je država Bosna in Hercegovina kot ladja, ujeta med valove mednarodnih konfliktov na geopolitični ravni, pa tudi regionalnih hegemonističnih ambicij, ki izkoriščajo absolutno in precej projektirano notranjo razdrobljenost in razdeljenost.

To, da smo v Varnostnem svetu ZN slišali pozive k vrnitvi k Daytonskemu mirovnemu sporazumu, dovolj kaže, da je mir v naši državi resno narušen z namenom, da bi bil ogrožen. Takšno stanje pa se imenuje predvojno, zato je potem vprašanje, komu se sploh kaj praznuje v takšnem stanju.

Ta vrnitev k Daytonskemu mirovnemu sporazumu, če poslušati in razumeti profesorja Francisa Boyla, glasi takole: »Holbrooke je pisal Dayton z namenom, da traja 15 let, ker je Amerika računala, da bosta v teh 15 letih Srbija in Hrvaška razkosali Bosno in Hercegovino.«

Morda bi se namesto nenehnih poskusov vračanja k Daytonu, bosanska (tista prodržavna) politika morala vrniti k državnim interesom, ti pa so njen obstoj, suverenost in ozemeljska celovitost. Kajti, kar smo slišali v VS ZN, pa tudi kar poslušamo že dolgo obdobje, kaže na potrebo, da se Dayton pusti v zgodovini. Kajti, tisti, ki so privedli do Daytona, so spet krenili po starih poteh agresije. Kar pomeni, da je vojna opcija, samo to morajo nekateri politiki in državljani razumeti!