Evropska pot BiH nikoli ne bi mogla biti zaustavljena brez evropskih zavor

Za NAP piše: Sifet Kukuruz, pravni strokovnjak

Evropska komisarka za širitev Marta Kos je ob obisku Bosne in Hercegovine domači javnosti poslala močno sporočilo o pomenu in nujnosti svobode medijev za demokratično družbo. In v tej izjavi ne bi bilo nič spornega, če v Evropi danes ne bi na sceni bila vseobča medijska kontrola, cenzura, pa celo prepoved svobode javne misli in govora. Takšen hinavski odnos EU do svobode medijev in evropske poti BiH morda najbolje kaže, zakaj je evropska perspektiva BiH bolj negotova celo od samega vzpona na najvišji gorski vrh v Bosni in Hercegovini.

In še ena pomembna opomba.

Marta Kos je sporočila, da bodo mediji, ki so izgubili podporo USAID-a, imeli podporo EU! Torej, gre za medije, ki jih je ameriška administracija uradno razglasila za skorumpirane. Takšna izjava evropske komisarke le potrjuje, da se korupcija odlično prilega sistemu evropskih vrednot ali, natančneje rečeno, da je hinavščina bistvena določnica identitete evropske politike. Moč takšne politike pa je tolikšna, da lahko podira gore in planine. Zato se je manj treba bati za evropsko pot BiH, bolj pa za prihodnost gore Maglić.

Ker v politiki ni naključij, se je treba vprašati, ali je Marta Kos v svojem sporočilu slučajno izbrala goro Maglić. Morda je prav v simboliki imena gore, na katero bi se evropska komisarka skupaj z domačimi politiki vzpenjala, utelešena vsa dosedanja, verjetno pa tudi prihodnja, neiskrenost politike EU do BiH.

Prijateljstvo EU do BiH nikoli ni bilo iskreno, vedno je bilo prividno in hinavsko. Dokaz za to je obdobje agresije na RBiH, daytonski aranžma, ki je sam po sebi bolj politično-pravni nesporazum kot sporazum, pa tudi celotno postdaytonsko obdobje stagnacije, v katerem se nahaja BiH, zahvaljujoč retrogradnim domačim politikam, ki pod nekimi ne/razjasnjenimi okoliščinami vedno najdejo podporo in pomoč v EU.

Domače retrogradne politične sile brez enakih ali podobnih politik v EU enostavno ne bi mogle obstajati, niti ne bi mogle uspešno blokirati pot BiH v EU. V tem smislu bi bilo politično korektneje govoriti o zastoju na poti EU do BiH, kot pa nenehno obtoževati domače politike. Seveda, nesporna je krivda posameznih domačih akterjev, vendar politike teh akterjev ne bi mogle obstajati in učinkovito delovati brez zaveznikov in političnega prebivanja prav v institucijah EU.

Tudi v situaciji, ko bi domači politični akterji dosegli določen nivo skupnega interesa pri vprašanjih, pomembnih za evropske integracije, bi birokrati iz EU našli način, kako tak razvoj dogodkov, še pred vstopom v "ciljno ravnino", usmeriti v napačno smer. Tako na primer ob sprejemanju "evropskih zakonov", ki po svoji naravi objektivno ne izpolnjujejo evropskih standardov, domačim akterjem nudijo domnevno evropsko podporo, vendar le zato, da bi se ta domnevni uspeh izpodbijal pri merjenju "drugega prehodnega časa".

Hinavska evropska politika zahteva veliko spretnosti manipulacije, ki omogoča ustvarjanje ne le privida uspeha na evropski poti, ampak tudi privida nudene podpore temu uspehu. Da evropski pristop do BiH ni zasnovan na iskrenih namenih, najbolje kaže situacija, ko politike v BiH zberejo moč za konkretne premike na poti evropskih integracij, vedno so prepuščene na milost in nemilost domačim retrogradnim politikam, z močnim sporočilom EU, da je nujno doseči notranji konsenz in da EU ne more opravljati dela namesto domačih politikov in domačih institucij.

In namesto da bi prav v teh prelomnih trenutkih izkazala iskreno podporo BiH in ponudila "rešilno roko", EU to roko vedno umakne. V vseh situacijah, ko je BiH potrebovala njeno podporo, je EU umaknila svojo roko, pri tem pa pozabila, da se BiH v takšnem stanju v veliki meri nahaja prav zaradi evropske hinavščine.

Drevna modrost nas uči, da iskren prijatelj vedno ponudi roko pomoči in podpore, ko je najbolj potrebno in ko se nahajate v stiski. Ta modrost nas tudi uči, da iskren prijatelj ni tisti, ki izraža pripravljenost za vzpostavitev prijateljstva, ampak predvsem tisti, ki se trudi in prizadeva, da postane prijatelj. Če bi se odnos EU do BiH meril s tem univerzalno veljavnim merilom, bi edini samoumevni zaključek bil, da prijateljstvo EU do BiH nikoli ni bilo iskreno.

Navsezadnje, v situaciji, ko se EU zaradi notranjih slabosti in varnostnih groženj sooča z izzivom lastnega institucionalnega obstoja, je vprašanje, ali in v kakšni meri naj BiH, vsaj v tem obdobju, postane članica sistema, ki je v resni krizi in v fazi razpada. BiH je v 90. letih izstopila iz takšnega sistema in vprašanje je, ali, kdaj in za kakšno ceno se naj integrira v nov sistem, čigar prihodnost je skrajno negotova.