Evropski videz, balkanska bistvo: Naša stranka v primežu korupcije in osebnih sporov!

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Naša stranka, ki se je leta predstavljala kot tempelj socialno-liberalnih vrednot, se danes sooča z najhujšim moralnim porazom – aretacijo ministra Bojana Bošnjaka in več aferami, v katerih so protagonisti kadri Naše stranke, ob političnem blefiranju med srbsko-hrvaškimi interesi.

Za stranko, ki se je uveljavila z narativom moralne superiornosti, je to udarec, ki razkrinka, bi rekli, uničuje desetletja skrbno grajenega političnega marketinga “prsti vedno izven medu”.

Od petka, 15. novembra 2024. leta, Naša stranka ne bo več mogla igrati vloge uglajenega evropskega gibanja, iz čigar portfelja izhajajo vedno urejeni paradni konji, ki superiorno znajo govoriti, kako se da, a se ne ustrašijo tega tudi pokazati.

Prevedeno, znajo, a je napačno ali nezakonito. Poleg Bošnjaka bo Naši stranki pripisana veliko večja zasluga za katastrofo v Kantonu Sarajevo kot njenim partnerjem v projektu Trojka. Ker ta stranka ima predsednika vlade in več ključnih položajev v vladi zadnjih šest let.

Našizem med ideali in resničnostjo

Pravzaprav je morda projekt Trojka, katerega politični diferencial je Naša stranka, moral zgoditi, da bi se nujno brutalno razblinile iluzije, da je Bosna Švica, v kateri prodajalci megle, obarvani skozi ne-tehnologije in politične produkte, vladajo urejeni v večnost opozicijonizma.

A Naša stranka je leta igrala vlogo „politične vdove“ – vedno s pripombo, da je žrtev nesavršenega sistema, medtem ko so z lahkoto vstopali v vse možne politične igre. Kritizirali so sistem, a niso oklevali postati njegov integralni del, ko jim je to ustrezalo. Ponujali so moralna predavanja vsem, od SDA do opozicije v bloku, katerega ključna os so, medtem ko so v tišini uživali privilegije in gradili mreže moči, ki danes pokajo pod težo obtožb za korupcijo.

Ko je Naša stranka na politični sceni promovirala „čistokrvni“ socialni liberalizem, je obljubljala drugačen pristop, transparentnost, meritorokracijo, boj za marginalizirane in družbo enakih možnosti. Vendar se je sčasoma ta idealizem spremenil v zgolj floskulo, stranka pa v mehanizem za ohranjanje lastne politične moči. Namesto boja za pravice nepravičnih smo bili priča neverjetno lahki prizemljitvi Našizma v bosansko-balkanska blatna polja za lov.

Naša stranka ni izneverila le svojih volivcev, ampak tudi samo idejo, da je politika lahko sredstvo spremembe, ne le dogovor za zasebne interese. Zdi se, da so dogovori in zasebni interesi močno uničili podobo sarajevskih političnih evropejcev. Ker Našizem v BiH ne poka le zaradi aretacije Bojana Bošnjaka, ki ga obtožujejo, da je bil del kriminalne organizacije za uničevanje Bjelašnice in pitne vode v Sarajevu.

Spomnite se zgodbe o Borisu Trapari, spomnite se njihovih nastopov v Parlamentu Federacije, poglejte, kaj počne predsednik in državni minister za promet Edin Forto. Poleg vsega je Naša stranka kot politična organizacija doživela avtokratski konflikt znotraj sebe.

Notranji spori in politični prepad

Edin Forto, predsednik v senci, Sabina Ćudić, vse bolj verjetna predsednica v senci, in Srđan Mandić, kot edini načelnik iz Naše stranke, so v resnem sporu, ki je izbruhnil, ko je Forto razpustil edini občinski odbor NS, ki je izvolil načelnika. Vsa notranja trenja so povzročena zaradi pohlepa in interesov, kar povsem jasno izriše realno sliko, po kateri Naša stranka ne more ohraniti niti privida dolgo grajenega imidža evropske uglajenosti.

Pravzaprav si bom upal reči, da je Naša stranka po svoji naravi edino lahko obstajala kot opozicijski megafon, ki govori, a ne zna kaj narediti ali popraviti. Eksperiment mednarodne skupnosti, v katerem naj bi bili kot osnova projekta Trojka upravljali sistem, je Našiste odpeljal na rob prepada, s katerega ni povratka. Ker ko so na oblasti, ni več govora o slabi politiki SDA, o nacionalistih, o nekih drugih korumpiranih ministrih in predsednikih vlad. Ali pa je, a pade v senco, ko inšpektorji SIPA-e potrkajo na vrata njihovih kadrov.

Zdaj so na oblasti in nam jasno demonstrirajo, da so dobri le pri prodaji megle, da jih je od korupcije, političnih in drugih afer ločila le dejstvo, da niso bili na oblasti.

Brez dvoma bodo vrhunski spin doktorji poskusili relativizirati ta škandal, prelagajoč odgovornost na posameznika, sistem ali politične nasprotnike. Vendar ta trenutek zahteva temeljno introspekcijo.

Čas je tudi, da državljani Bosne in Hercegovine, predvsem Sarajeva, prenehajo biti nekritični kupci megle v kozarcih in da zahtevajo odgovornost od tistih, ki so jim obljubljali meritorokratski, evropski, socialno-liberalni pristop, a so dostavili notranjo srbsko-hrvaško hegemonijo, korupcijo in nepotizem.

Vse manj je prostora za naivnost – naše društvo ne potrebuje političnih vdov (vsevednežev), ki večno igrajo žrtev nesavršenega sistema, v katerem popolno lovijo. In takšna je bila Naša stranka. Bila je, do nas je, ali bo spet?

A tudi Schmidtovo je minilo…