Evropska unija zahteva evropske zakone, oblast v BiH bi etnično pravosodje s strankarskim vodenjem!

Piše: Rasim Belko

Najnovejše poročilo Evropske komisije o Bosni in Hercegovini za leto 2025, zlasti del, ki se nanaša na pravosodje, je prišlo kot hladna kavarniška resnica, brez sladkorja, brez ličil, brez diplomatskih ovinkov. Bruselj jasno sporoča, da če hoče BiH biti evropska, potem mora sprejeti zakone, ki niso evropski le po naslovu, ampak po bistvu. Torej, ne moremo ustvarjati Evrope zjutraj, zvečer pa rušiti temelje države in njene evropske poti.

Evropska komisija zahteva nov Zakon o VSTV-ju, popolnoma usklajen z Mnenjem Beneške komisije. To mnenje pa ima več kot 50 resnih pripomb na to, kar je poskusilo predložiti Ministrstvo za pravosodje. Petdeset pripomb! Ko jih prenesemo v amandmaje, izpade, da ne gre za popravljanje majhnih lukenj, ampak za dejstvo, da je celoten zakon zgrešen. Kot ko mojster pride „malo popravit streho“, vam pa reče, da je vaša hiša „gnila“ od temeljev.

In ko pogledate pripombe Beneške komisije, vam je vse jasno. Lepo pravijo: „Izbirajte ljudi po strokovnosti, ne po krvni sliki.“ Oblast odgovarja: „Lahko, ampak najprej poglejmo, kdo je naš.“

Evropski svet je že decembra 2024 jasno zapisal: „Spoštujte sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice in mnenja Beneške komisije.“ Če se to ne spoštuje, o kakšni evropski poti govorimo?

Vse, kar predlagata minister Davor Bunoza in ekipa iz Ministrstva za pravosodje, je za Beneško komisijo nesprejemljivo. Nova sestava VSTV-ja, prekinitev mandata sedanje sestave, možnost, da se del članov ponovno kandidira po etničnem ključu… Rezultat? Ne odvisno več od kakovosti dela, integritete ali strokovnosti, ampak od tega, kdo je čigav. To ni več reforma, to je legalizacija političnega rova, iz katerega bi se sodniki in tožilci vlekli neposredno s kabli partijske poslušnosti in etnične pripadnosti. Prevedeno, pravosodje BiH bi se postreglo na pladnju HDZ-ju, SNSD-ju in, bodimo iskreni, SDA-ju. Trije narodi, trije trezorji, eno pravosodje, po sistemu „kdo več lahko nosi“.

Daleč od razuma je tudi zgodba, ki se v zadnjem času vsiljuje in veže na te zakone o etnični proporcionalnosti, vse to ob sklicevanju na Ustavo BiH.

Problem je le, da nihče ne bere izvirne različice DMS, edine, ki se po razlagi OHR-ja šteje za sprejemljivo. Spor med različnimi političnimi interesenti glede etničnega pariteta, proporcionalnosti in sklicevanje pri tem na Ustavo BiH je nesmiselno, kar je posledica slabega in neoficialnega prevoda Ustave BiH.

V izvirniku člena IX/3 Ustave BiH piše takole: “Officials appointed to positions in the institutions of Bosnia and Herzegovina shall be generally representative of the Peoples of Bosnia and Herzegovina”, kar bi se prevedlo: „Uradniki, imenovani na položaje v institucijah Bosne in Hercegovine, na splošno predstavljajo narode Bosne in Hercegovine“. Torej, ni konstitutivnosti, ni pariteta, proporcionalnosti…

A to še ni vse. Beneška komisija opozarja tudi na bizarnosti – organ s parnim številom članov, ki je lahko blokiran, nesprejemljiv postopek izvolitve, skrajšanje mandata brez podlage, … in tako naprej, do slavnih 50 pripomb. Ko instituciji, ki obiskuje države po vsem svetu in ocenjuje zakone, rečete: „Ne, mi bomo pa po svoje“, potem nimamo več problema z zakonom, ampak z zdravim političnim razumom.

Niti Zakon o Sudu BiH ne gre bolje. Beneška komisija je v svojem drugem mnenju iz leta 2023 imela več kot 30 pripomb. Najpomembnejša med njimi: ne morete Sudu BiH odvzemati pristojnosti s sklicevanjem na kraj storitve kaznivega dejanja. Sud BiH svojo moč črpa iz škode, povzročene državi, ne iz geografije. To ni zgodba o naslovu Apelacijskega sodišča, kot to nekateri poskušajo predstaviti. To je bitka za obstoj državnega sodstva. Če mu odvzamete pristojnosti, dobite državo s sodiščem na papirju, a brez organa, ki bi lahko govoril, a ne more preganjati korupcije in udarcev na ustavni red.

In vse se dodatno zaplete s tem, da ni jasno niti, kako bi se zapolnjevalo Apelacijsko sodišče. Po dosedanjih predlogih bi lahko predsednik sam, s pravilnikom, brez roka, odločal o imenovanjih. V državi, kjer se volilni proces že leta doživlja kot igralnica brez nadzora, pomeni pomanjkanje Apelacijskega sodišča eno – pritožbe ne bi imele kam iti. To je recept za volilne rezultate brez nadzora in za oblast, ki se pridobi s pritiskom, potrjuje pa s tišino.

Zato Poročilo Evropske komisije ni le tehnični dokument. To je nekaj med diagnozo in opozorilom pred operacijo. Bruselj jasno sporoča: uskladite zakone z Beneško komisijo, da bi bili evropski. Enostavno, natančno in brez prostora za ličenje.

Če se to ne zgodi, bomo spet gledali politični marketing tipa „zgodovinski evropski zakoni“, v bistvu pa najobičajnejše izvajanje političnih želja Čovića in Dodika, ob asistenci domačih evropskih govorcev, ki najljubši stavek zaključujejo z „dokler Bruselj ne reče drugače“.

In opozicija? Ta se po običaju ukvarja s sabo. Zdi se, da del njih bolj računa na vstop v kakšno prihodnjo oblast kot na obrambo države v trenutnem trenutku. Kot da se sprašujejo, kaj je pomembnejše – pravosodje ali nov mandat, država ali še en minister, prihodnost države ali „malo, da tudi mi (spet) poskusimo“.

Eno je gotovo, institucije so zadnja obrambna linija. Če padejo, se ne bomo imeli kam pritožiti. Niti na sodišču, niti v zgodovini.